Sploh nisem vedel, da imamo domač band z nemškim imenom, ki piše glasbo z nemškimi besedili. Inexistenz se lahko kosa z bandi kova Burzum, Abyssic Hate ali Nargaroth (zasedbe, ki mi ob poslušanju Erfundene Welten padejo na pamet, medtem ko bodo »Izmišljeni Svetovi« pri kom drugem verjetno izzvali drugačne asociacije), čeprav je ta one-man-band nastal komaj poznega leta 2010 in tako nikakor ne more spadati med utemeljitelje žanra, ki ga preigrava. Dodati pa moram še en »čeprav« in povedati, da je glasba Inexistenz primerljiva le s tistim delom diskografije Burzum in Nargaroth, ki ga je možno opisati kot depresivni black metal.
Žanrske tirnice so torej položene, sedaj pa se lahko odpravimo na pot po izmišljenih svetovih, morda celo mislih, ki se B. pletejo po glavi. V prvi vrsti so za drugi studijski album Erfundene Welten značilni počasni do srednje hitri, včasih tudi hitri kitarski ritmi, ki jih v ozadju spremljajo bobni, medtem ko bas kitara tvori neslišno podlago. Vokal je žanrsko tipičen in z dodatno pomočjo besedil posreduje največje človeške muke, potovanje pa postane najbolj zanimivo, ko bobni ne sledijo več počasnemu tempu kitar, temveč z blast beasti tvorijo čudovit kontrast spokojnim kitarskim ritmom. To je tudi razlog, da sta prva dva komada albuma, Verloren In Der Neer (Izgubljen V Reki Neer) in Erfundene Welten (Izmišljeni Svetovi), moja najljubša, medtem ko druga polovica ploščka (gledano iz vidika minutaže) najbolj prepriča z dvema nemetalskima instrumentalnima skladbama ter z Zu Misslingen Bestimmt, ki se na sredini ponaša z vložkom v stilu Negură Bunget . In še ena zanimivost: pri pesmi Erkenntnis gre za na novo posneto skladbo z nekoliko bolj jasnim in močnejšim zvokom, B. pa ji je na Erfundene Welten posvetil isto mesto kot na prvencu Lebensweg.
V dobrih šestintridesetih minutah se torej najde več kot dovolj dih jemajočih elementov, ki ohranjajo album zanimiv tudi po n-tem poslušanju.