RECENZIJE

23. 1. 2014
Infectious Hate - Insanity Begins (EP)
samozaložba, 2013

Ste jezni na svet? Vam življenje razjeda živce? Ste na pragu eksplozije? Bi koga vlekli za goltanec in z obrazom le-tega krasili asfalt? Se Vam vožnja s kamionom po nabitem nakupovalnem centru, kjer ustrahujete s svojo brezglavo vožnjo brezumne potrošnike, zdi mamljiva in pametna? Potem je tole za Vas.

Po štirih urah spanja preverim mail, kamor zahaja promo material za Paranoid in prvo, kar pritegne mojo retardirano jutranjo pozornost, kliče po sovraštvu - INFECTIOUS HATE. Oči se na široko odprejo. Prvi vtis; fenomenalno. Kako ne bo, madona?! Nalezljivo sovraštvo? Fuck ja, potencial je dober! Odprem mail, kjer piše “Groovy Death Metal”. Drugi vtis; bolj previden. Kaj sploh je “Groovy Death”?! Skočim v kopalnico, da poščetkam čekane in eliminiram jutranjo greznico. Na star socialističen štedilnik pristavim hektoliter kave in se vrnem k mailu. Odprem “fejstbruh”, da poiščem Infectious Hate. Država izvora je tista, kamor bi šla večina vseh romantikov zasnubit svojo deklino. Na vrh stolpiča sredi Pariza, ki deluje kot enormni falus, ki prodira v srca razneženih deklic in skozi njihova usta pljuva: “DA!”. Tretji vtis; zadržan. Čeprav je Gojira (gre za mnenje) odlična francoska štruca metalskega kruha, pa ne malo metala s tistih koncev izgleda kot polžja specialiteta. Enim nagravžno do amena, spet drugim ob pogledu na to svinjarijo tečejo sline. Stvar okusa, bi rekel. Pogledam na uro in ugotovim, da moram leteti na svojo dnevno tlako. Jupi... Zeksam tisto na pol vrelo kavo, skadim čik in s starim, zjahanim piciklom oddrvim. Celo pot do mesta, kjer bom kot priden suženj osem ur kimal in se smehljal, razmišljam o bandih, ki jih Infectious Hate omenja kot vpliv (vir: FB). Bolj kot sem napenjal tiste skurjene sive celice, bolj je začelo vse skupaj rajcati moj interes. Zakon občutek, a nažalost vedno redkejši. Po osmih urah, ko je bil moj prispevek k blaginji kapitalizma končan, sem pedaliral domov kot sestradana hijena, da zadovoljim lakoto svoje metalske radovednosti. Pridrvim skozi glavna vrata, pozdravim cimra in skoraj vržem vrata sobe s podbojev. Priklopim hi-fi pripomočke in si z rahlim zadržkom zašepetam: “May the insanity begin.”
IN SE JE! O PIZDA, KAKO SE JE NOROST ZAČELA!?! Ne bom pozabil občutka, ko sem leta ’99 na Viva Zwei prvič videl in slišal Slipknot. Star 15 let, indoktriniran v kolesje metal industrije ter kot večina moje generacije analno napaden z novim valom metala. Slipknot so bili takrat še jezni, grdi in umazani. Njihov “fuck off attitude” je bil surov kot sveže zaklano goveje stegno. Bil sem zaljubljen (no, vsaj nekaj časa). Občutek tiste najstniške ljubezni pa je ponovno oživel leta 2013, ko je iz zvočnikov izbruhnil prvi komad z EP-ja, Insanity Begins. Nečloveški udarni val metalske surovosti, umazanije, skrite nekje globoko v kanalizaciji, kjer se potihem segreva do točke vrelišča, me je pokozlal s svojo neverjetno silovitostjo in vizijo sodobne družbe. Včasih si ljudje zaslužimo, da božja roka iztrebi zadnjo človeško dušo na tem planetu, tako zelo znamo biti gnili navznoter.
Infectious Hate to interpretacijo z EP-jem Insanity Begins prinese na najbolj možen jekleni način in glasbo podkrepi z jezno liriko, ki opisuje - skrajšano - neizbežno pogubo človeštva. Nič novega, a preseneča doživetost, ki dekorira njihov pristop. Ta je neposreden in nepričakovano glasen (res, res). Ne pričakujte tipičen death metal, še manj tipičen groove metal. Vsi, ki ste pristaši enega ali drugega žanra boste lahko razočarani – lahko pa sploh ne in to je tisto kar je najboljše! In ko se naenkrat spomniš, da gre za Francoze, ki niso nikoli blesteli kot specialisti za kovinsko-industrijo, sploh pa ne v tako surovi izvedbi, je vse skupaj priporočljivo slišati in doživeti z lastnimi ušesi. Gre za love it or hate it band. Band, ki bo nekaterim povzročal bolečine v penisu, spet nekateri bodo zaradi njih imeli trdega. Brez dileme pa gre za band z neznansko inteziteto jeze, katerega steroidni groove roti po skakanju, čupanju, razmetavanju in mamutskem dretju. Kar se tiče instrumentalnega pristopa ni dileme, fantje znajo igrati (tu zavestno zavračam vlogo kvazi metal specialista, ki vam bo solil pamet o “arpeđih, brejkdownih, prehodih, takšnih in drugačnih riffih in whatfakingever...”). O njihovem znanju se lahko prepričate sami na razno raznih medijskih kanalih in po izvedbi EP-ja sodeč ob igranju neznansko uživajo. Vokal je brutalen in pretepa poslušalca kot se za death metal spodobi. Pa še nobenih radio friendly cleanov ni nikjer zaradi česar ti francoski sirarčki dobijo še en plus v knjigico pohval in pritožb. Vse to je lepo zapakariano v en takšen moderen metal paket, ki stuck up tradicionalistom pač ne bo všeč ker so ujeti v nekem časovnem obdobju. Tisti, ki ste sprejeli, da kot vse ostalo ima tudi metal svojo evolucijo (pa kakršnakoli je že) pa se dajte s tole pizdarijo malo pozabavati. Filing je podoben onemu z vlakca smrti. Pa brez bruhanja prosim.

SORODNE VSEBINE:
1. 10. 2000Tyrax - Treachery In Paradise / Recenzije
28. 5. 2012Toxic Heart - Trailerpark Show / Recenzije
6. 6. 2013Ocram - Praeludium (EP) / Recenzije
30. 5. 2014Kripl - De Profundis (demo) / Recenzije
12. 1. 2016Sunless Rise - Unrevealed / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
21. 9. 2018
Dragonlord - Dominion
Recenzija
14. 9. 2018
Isengard - Traditional Doom Cult
Recenzija
7. 9. 2018
Immortal - Northern Chaos Gods
Recenzija
29. 8. 2018
Sear Bliss - Letters from the Edge
Recenzija
25. 7. 2018
Funeral Mist - Hekatomb
Recenzija
18. 7. 2018
Cavus - The New Era
Recenzija
16. 7. 2018
Marduk - Viktoria
Recenzija
13. 7. 2018
Ihsahn - Àmr
KONCERTI & FESTIVALI
25. 9. 2018
Spectral Voice, Hagzissa
KAPU, Linz
27. 9. 2018
Spectral Voice, Morbid Creation
Akc Medika, Zagreb, Hrvaška
27. 9. 2018
10. Metalwitch
Klub Cirkus, Ljubljana
27. 9. 2018
Hour of Penance
TrainStation SubArt, Kranj
27. 9. 2018
Güacho, Torso
Mammut Bar, Celovec, Avstrija
28. 9. 2018
Graveyard, Bombus
Zona Roveri Music Factory, Bologna, Italija