»Za prijatelje si je treba čas vzet', se poveselit' in kdaj znat' potrpet.« (A. Šifrer, Za Prijatelje) Točno to, kar opeva Andrej Šifrer v svoji zimzeleni pesmi, sem naredil tudi sam, vendar v malenkost spremenjenem vrstnem redu. Takoj, ko sem s pomočjo spleta postal lastnik najnovejšega studijskega albuma ameriškega black metal dvojca s kolumbijskimi koreninami, sem se učil v potrpežljivosti, dokler sem se končno naučil tudi veseličenja s skorajda eno uro dolgim celovečercem. Sicer nikoli ni bilo vprašanje, ali bom pozitivno sprejel album ali ne, saj je dokaj jasno, da Dagon in Incubus zdaj, ko sije njuna zvezda zmeraj močneje, ne bosta uvajala močnih sprememb v glasbo. Pred omenjeno vedno večjo prepoznavnost pa je zagotovo treba postaviti Dagonovo prepričanje o tem, kakšen naj bo black metal, o čemer sva se zelo dolgo pogovarjala med intervjujem pred dvema letoma. Še tretji razlog, ki mi je govoril, da bomo ponovno imeli opravka z albumom, ki se bo dodobra zlil s preostalo diskografijo, je bandova unikatnost. Zakaj bi človek lahkomiselno zavrgel nekaj posebnega in se posledično vrgel v morje povprečnosti, če se točno ve, kaj poslušalstvo ljubi in pričakuje?
Po tem dolgem uvodu o tem, kako zelo Inquisition še zmeraj zvenita tako, kot smo ju vajeni, pa naj povem, da aktualni album še zdaleč ni kakršna koli kopija predhodnega Obscure Verses for the Multiverse ali katerega koli drugega albuma, temveč je skupek celotne diskografije in še več. Plošček je vse, kar smo od Inquisition vajeni, in še več. Zvokovno se je band vrnil nekoliko v preteklost, saj imamo tokrat opravka s ponovno bolj mastnim, bolj heavy zvokom. Še korenitejša sprememba pa se je zgodila na vokalu, saj Dagon tokrat sploh ne zveni več kot Abbath, s čimer bodo počasi tudi te primerjave zginile iz seznama black metal debat. In kot meni najljubša okoliščina ali sprememba, ki sta jo uvedla možakarja iz Amerike, me je presenetila dinamika albuma. Mislim, da do zdaj noben album z imenom Inquisition ni vseboval toliko počasnih delov, ki se hkrati zelo naravno in tekoče menjavajo s hitrejšimi in najhitrejšimi ritmi. V tej zvezi je Dagon torej našel več poguma in navdiha: »Znam prisluhniti ljudem, nisem eden izmed tistih, ki se jim jebe za svoje občinstvo in pač igrajo, kar se jim zljubi. Poslušal sem tebe, poslušam tudi mnenja drugih … Sicer želim, da pride glasba iz mene, a me ne moti, če zanjo včasih črpam navdih od drugod. Če si recimo poslušalci želijo počasnejše glasbe, lahko iščem navdih zanjo in pri tem ostanem avtentičen.« (Dagon, 27. 2. 2014, v intervjuju za Paranoid) Če sem torej bil le mali kamenček v kompleksnem mozaiku rojevanja idej za Bloodshed Across the Empyrean Altar Beyond the Celestial Zenith, sem še toliko bolj vesel, da sem takrat imel možnost govoriti z njim. Kljub skorajda eni uri dolžine mine album kot šus, medtem ko se mi zdi, da narašča kakovost od prve do skorajda zadnje pesmi. Osebni vrhunec zame namreč predstavlja naslovna pesem, šest in pol minutni instrumental, ki je popestren le s ceremonialnim momljanjem, kar je poleg akustične kitare tudi novo pri dvojcu iz ZDA in česar je na albumu še več. Black metal album leta? Med favorite se bo zagotovo uvrstil …