RECENZIJE

5. 6. 2020
Iz ropotarnice: Annihilator - Set the World on Fire
Epic Records, 1993

Na začetku devetdesetih se je metal zdel nepremagljiv. Megalomanske turneje, podpora založb in forsiranje generičnih tako glam kot thrash metal bandov pa je v podzemlju že kuhalo nov način odpora in metal je pravzaprav šprintal proti grabljam, ki so ga kmalu s polno močjo vžgale po frisu v obliki grungea, punka in drugih oblik glasbe, ki so v popularnosti nadomestile prej omniprezenten metal. Bandi so se bili prisiljeni prilagoditi razmeram, razpasti ali pa se umakniti iz mainstreama in pri tem je skoraj vsak izbral svojo pot. Med thrasherji so se pri Metallici ostrigli in nadaljevali spajanje z mainstreamom, zmehčali so se celo Megadeth, Anthrax so odbluzili v nek svoj mulj … Annihilator pa so se adaptirali na svoj način, s ploščo Set the World on Fire.

Po dveh odličnih ploščah, Allison Hell in Never Neverland je kanadski kitarski mag Jeff Waters pravočasno sprevidel, da je čas za spremembo. Po svoji navadi, ki jo je pravzaprav obdržal do danes, je šefe Waters prevetril skoraj celotno zasedbo, za bobne posadil današnjega Dream Theater tolkača Mikea Manginija, ki se je prav s Set the World on Fire prvič predstavil na velikem odru, pred mikrofon pa je postavil Aarona Randalla, ki je s svojim melodičnim vokalom v teoriji predstavljal dodatno možnost izpostavitve mainstreamu, po drugi strani pa je bil to njegov edini mainstream moment v karieri. Tip, ki se je navidez vzel od nikoder, je prav kmalu tja tudi izginil. Kakšna pa je torej glasba na tej plošči? Pa gremo lepo po vrsti.

Album se odpre z naslovno skladbo Set the World on Fire, ki po kratkem in zanimivem basovskem uvodu takoj postreže z bobnarskim rafalom Manginija, nato pa se nadaljuje v precej heavy štikl, kjer ne manjka zanimivih ritmičnih sprememb in zelo tasty riffanja, ki je na splošno odlika tega albuma, stvar pa zabeli še zapomljiv refren. Heavy konotacijo plošče nadaljuje tudi druga pesem No Zone, ki kombinira hitrost in melodiko, obenem pa ne izpade ceneno, ponovno dobimo dozo speed thrasha, ki pa glede na delo skupine pred tem tudi zaradi produkcije zveni sveže. Tretji in za moje pojme najbolj pozabljiv komad na plošči je Bats in the Belfry. Pravzaprav pesmi nič ne manjka, spet super preplet melodičnih in udarnih delov z bolj ali manj zanimivimi ritmičnimi triki bi na marsikateri drugi plošči predstavljal vrhunec albuma, sploh z nekaj res tasty solo vložki Watersa, a konkurenca je na tej plošči pač izjemna. Že četrta skladba pa predstavlja prvi pravi presek z dediščino preteklosti Annihilator. S Snake in the Grass namreč dobimo na liričnem nivoju grenak obračun s sovražnikom, kjer si lahko vsak poslušalec postavi poljubno tarčo, sicer pa komad poleg strupenega besedila zaznamuje menjavanje clean kitare in skorajda živčnega staccato riffanja, ki ustvarjata nekakšno vzdušje skorajšnjega živčnega zloma. 

Pravi šok pa je številne poslušalce pričakal na sredini albuma, kjer je ena najbolj znanih, morda celo zloglasnih stvaritev Annihilator dotlej, balada Phoenix Rising. Ja balada, lahko bi rekli celo soft, pussy, glam balada. Komad, ki so ga mnogi absolutno sovražili in zaradi njega tudi celoten album označili za glamerski zmazek, pa je v bistvu povsem prijetna stvaritev, kjer klišejsko slinjenje nad kakim dekletom zamenja v alegorije zavito hrepenenje, ki mu podlago dela super sproducirana kitara, vse skupaj pa začini okusna solaža na klasični kitari. Vsekakor najnežnejši trenutek Annihilator kariere, ki pa je po mnenju pisca uspel mnogo bolje kot marsikje pri konkurenci. Feniksu sledi eden najbolj obče prepoznanih trenutkov albuma, skladba Knight Jumps Queen, ki jo povsem dominira bas kitara, za katero je na plošči poskrbel Jeff Waters. Bas pa je dominanten tudi pri naslednjem presenečenju plošče, še eni clean stvaritvi, in sicer Sounds Good to Me, skladbi, ki je v svoji relativni preprostosti naravnost popolna in s tem kaže Watersov izjemen dar za komponiranje tako trših kot tudi bolj klasičnih rock zadev. Vsekakor biser albuma in komad vreden večkratne ponovitve. The Edge poskrbi za moment komercialneje zvenečega heavy metala na plošči, sicer solidna skladba, kakršnih pa je bilo v začetku devetdesetih vse polno, usluge pa mu ne dela niti besedilo, polno najstniške jeze, ki v danem obdobju Annihilator izpade nekoliko zlagano. A vzdušje takoj spremeni naslednja skladba, boogie thrash stvaritev Don't Bother Me, ki ga krasi nekaj odličnih ritmičnih vložkov, kazi pa ga še eno preveč preprosto besedilo.

In vse prehitro se album odvrti do zadnjega komada, Braindance, ki je, kot pove že sam naslov, prava norišnica, kjer se riffi in ritmične spremembe izmenjujejo s frantičnimi lead vložki in odličnimi basovskimi poudarki na videz brez logičnega zaporedja, a v vrhunskem grajenju vzdušja, ki niha od navidezne normalnosti do popolnega živčnega zloma. Odličen zaključek, ki ga lahko poslušaš, dokler te dejansko ne spusti.

S Set the World on Fire so Annihilator torej vstopili v negotovo novo dobo glasbe, v spremenjeno glasbeno krajino, kjer so si s svežim pristopom poizkušali izrezati kos pogače. To jim je sicer uspelo samo delno, saj je bila plošča dobro sprejeta v Evropi in na Japonskem, medtem ko je v Severni Ameriki, tedaj poglavitnem tržišču skupine, povsem pogorela. Prav zaradi tega je skupina izgubila pogodbo z Roadrunner Records in sledila je tudi ponovna popolna prevetritev banda. Obenem je morda prav uspeh v Evropi in na Japonskem odločilno prispeval k preživetju Annihilator na dolgi rok. Dandanes predstavlja Set the World on Fire zanimiv seštevek negotovega obdobja iz metal zgodovine, kjer so eksperimenti pogosto dajali mešane rezultate, vsekakor pa gre za zelo poslušljiv album, ki poslušalcu odprte glave ob prav vsakem poslušanju lahko ponudi nekaj novega.

SORODNE VSEBINE:
16. 12. 2009Annihilator / Novice
3. 6. 2015Annihilator / Novice
25. 8. 2015Brutal Assault 2015, 2. dan / Reportaže
17. 11. 2001Annihilator / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
2. 7. 2020
ODPOVEDANO! UK Tech-Fest 2020
Newark, Združeno kraljestvo
2. 7. 2020
Bring Me The Horizon
Volt Festival, Sopron, Madžarska
3. 7. 2020
Skalp, Pelhan
Bar hiša mladih, Pale, Ajdovščina
4. 7. 2020
ODPOVEDANO! Sick Midsummer 2020
Bäckerberg Scharnstein, Avstrija
4. 7. 2020
ODPOVEDANO! Alter Bridge
Tvornica kulture, Zagreb, Hrvaška
6. 7. 2020
ODPOVEDANO! Faith No More
Ippodromo Snai, Milano, Italija