Jegulja so Jure Kolšek na bobnih, Jure Gašper na bariton kitari in Jan Kozel na drugi kitari. »Manjkata« torej bas kitarist in pevec. A ta dva dejansko ne manjkata, Jegulja namreč že od vsega začetka v okviru svojega stoner/doom metala igrajo na progresivno noto, zaradi česar je ta okoliščina seveda zavedno sprejeta odločitev. Drugače pa je zagotovo z menjavanjem številnih bobnarjev, ki je dvojec na kitari na koncu združil z Juretom.
Po prvencu Darkest Light iz leta 2017 je Exit Sandman, ki hudomušno navezuje stik s svetovno uspešnico Enter Sandman enega največjih metal bandov na svetu in tako nakazuje, kakšen metal so konzumirali člani banda kot mladi mulci, do določene mere logično nadaljevanje začete glasbene poti. A samo logično, ne pa tudi povsem pričakovano. Nekaj besed sem že izdal o glasbi, med drugim sem omenil progresivnost. Ta je – vsaj z mojega vidika – na aktualnem ploščku zastopana v dosti manjši meri, saj predstavlja Exit Sandman kot izdelek omenjenih žanrov dosti bolj lahkotno poslušanje predvsem za neizkušene. Medtem ko je prvenec z osmimi komadi dosegal skorajda 55 minut skupne dolžine, jih dotični album s sedmimi »le še« 37 minut. Kvantiteta seveda še nikoli ni bila dokaz za kar koli, a dejstvo je, da so Jegulja svoje komade skrajšali, s tem pa bodo, v kar sem prepričan, nagovorili širšo publiko.
Krajši komadi so torej prvo, kar je mogoče opaziti in kar zna privlačiti. Nato pa ob odsotnosti vokala in potem takem tudi besedil že tudi pride na vrsto glasba. Jeguljin stoner/doom metal stavi na repetitivnost. Posamezni komadi se vrtijo okoli enega glavnega kitarskega riffa, ki je mnogokrat dokaj chatchy, nikoli pa ni monotono razvlečen na lastno minutažo, temveč dvojec na kitari pograbi osnovni ritem glavnega riffa in ga interpretira oziroma modificira ali spreminja, mu dodaja druge ritme ali ga oklesti na njegov minimum, s čimer bandu uspe dvoje. Po eni strani zaposluje zahtevnega in v stoner/doom metalu prekaljenega poslušalca, ki rad uživa svoj metal vroč in zanimiv, po drugi strani pa na podlagi ponavljajočega ritma ustvari meditativno vzdušje, ki taistega poslušalca odpelje onstran fizičnega. Osebno sem konzumiral Exit Sandman na različne načine, a dejansko mi je najbolj ustrezal v mirnem okolju svoje dnevne sobe, zleknjen na dvosedu, s pijačo v roki in zazrt skozi okno. Poskusite, ne bo vam žal.
In če si boste po večkratnem poslušanju zaželeli tej izkušnji ali na splošno glasbi ter albumu Exit Sandman dodati idejno plat, se lahko zmeraj ozrete na naslove komadov, preko katerih – seveda tudi poleg glasbe – trojica zgovorno komunicira s svojo publiko: Evil Tongue, Exit Sandman, Main Menu, Retarded Nation, Elf Scent, Self-Destructive Satan (SDS), Amber Eyes. Menim, da naslovi večji del sami po sebi povedo dovolj, pri tistih malo manj zgovornih pa bomo sčasoma tudi ugotovili, kaj nam je zasedba želela povedati.