Ko je na sceno stopil band z zanimivim imenom Job For A Cowboy, je najprej popolnoma odneslo MySpace. V kratkem času je z njegovo pomočjopostal legendaren – in to še preden je izdal prvo ploščo. Dobili so založbo, odigrali trilijone koncertov ter izdali album Genesis. Pričakovanja so bila visoka, a Genesis jih ni toliko zadovoljil, saj je bil nekako kot težka bojna ladja, ki ima veliko potenciala in moči, a strelja vsevprek brez kakršnegakoli resnejšega učinka.
Izkušnje delajo svoje in tako so Job For A Cowboy postali ladja, ki se je naučila natanko meriti v željene tarče in takrat s skorajda maksimalnim učinkom. Plošča Ruination je zdaleč presegla ploščo Genesis. Ko sem omenjal natančno in osredotočeno streljanje sem mislil predvsem na bolj zrele komade, ki odražajo svojevrstno strukturo in so tako kohezivni in koherentni, da uprizarjajo dinamiko, ki je manjkala na prvi plošči. Od nalepke »death core« so se premaknili v oddelek »modern death metal as fuck«, kar jim štejem samo v plus.
Kavboji so glasbeno definitivno postali bolj zreli. Pesmi dosegajo tehničnost Decapitated ali pa Hate Eternal. Kitare so precej razgibane, tudi občasne solaže niso slabe, riffi so res močni. A vseeno je tu še zmeraj prisotna pomanjkljivost, ki so jo doživeli skorajda vsi death metal bandi – opazi se, da so določeni komadi taki kot so samo zaradi prisotnosti velikega števila kitarskih linij, katerih občasni smisel je vprašljiv. Kot da se kitarista ne bi mogla odločiti, ali je dobro dati na stran kak odvečni riff ali ne. In čeprav je fokus ljudi večkrat osredotočen na bobnarja Johna Ricea, je tudi zvokovni fokus poslušal glas ljudstva. Bobni preveč izstopajo in tudi Johnov »Richard Christy Sindrom« (oziroma »tolči povsod«) ne pomaga. Boben je definitivno prenasičen. Je hiter, občasno inovativen, baročen celo (vsega preveč) itd., ampak sčasoma postane tako zanimiv, kot če bi fukali samo z agresivnim porivanjem brez pavz oziroma sprememb tempa.
Job For A Cowboy besedilno najbolj spominjajo na kakšne Napalm Death, Dying Fetus ali Misery Index. Močna družbeno in predvsem politično kritična nota pevca Johnyja Davyja (ki se na plošči izkaže predvsem z dobrim kruljenjem in pobesnelim, manijakalnim kričanjem) se pozna v vsaki besedi. Je nadaljevanje teorij, ki jih je Johny predstavil na plošči Genesis, a je mnogo bolj »ozemljena« (ni toliko zarot) in aktualna (Johny je svoje otroštvo preživel v najbolj vročih časih moderne zgodovine Dominikanske republike). Tu band res zasveti.
Resda je kavboj (da ga več ne primerjam z ladjo) prišel v mesto, pobil negativce in pravica je zmagala. Ampak čaka ga še dolga pot. Še je posla za našega »gunslingerja« ...

Ivan