Zgodba skupine Mayhem je prav gotovo ena tistih »saj ni res, pa je«. Vsak, ki ga je kdaj zanimala metal glasba, zagotovo prej ali slej naleti na zgodbo o norveški black metal skupini, katere pevec je bil tako obseden s smrtjo, da je obleke pred nastopom zakopal z mrtvimi živalmi, da bi smrdel po razpadanju, se rezal na odru, fantaziral o tem, da bi na koncertu v ventilatorje nastavili razpadajoče meso, da bi publika začutila smrt, vdihaval mrtvega ptiča pred snemanjem, da bi glasilke vibrirale smrt, skoraj nič jedel, da bi izgledal kot mrlič, ter odšel s samomorom. Njegovo truplo je odkril drug član skupine, ki je sceno najprej fotografiral, pri čemer je ena izmed fotografij končala kot naslovnica njihovega albuma, ter delil verižice s koščki lobanje umrlega. Tega istega člana skupine je dve leti kasneje umoril drug član skupine, ki je požgal tudi nekaj norveških cerkva. Vse to s prilogo skrivnostnega satanizma (vir: Johannesson in Jefferson Klingberg, Blood, fire, death: The Swedish Metal Story). Kako pa to zgodbo pove basist in edini preostali ustanovni član te skupine, ki z izjemo let med 1991 in 1994 v skupini igra še danes?

Jørn »Necrobutcher« Stubberud v spremni besedi najprej zapiše, da bodo kritike pričujoče knjige zagotovo v tem, da ni delil več podrobnosti o Øysteinu »Euronymousu« Aarsethu in Pelletu »Deadu« Ohlinu, ter poudari, da se dogodki niso zgodili zato, da bi pridobili večjo pozornost ali prodali več plošč, zato je v knjigi delil zgolj to, kar je pomembno zanj, to, kar so drugi pripovedovalci njihove zgodbe spregledali ali narobe zapisali. Zgodbo opiše na 256 straneh, od tega na 172 straneh s slikovnim gradivom.

Knjiga kronološko prikaže glasbeni razvoj in dogodke, ki so prispevali k temu: ime in nastanek logotipa skupine; nastajanje in financiranje diskografije; prihodi in odhodi članov; prijateljevanje z Metalionom (urednikom norveške revije Slayer Mag); ozadje grafita »Ingenting for Norge«; kako je prišlo do tega, da je pesem Silvester Anfang spesnil Conrad Schnitzler; zgodba za kravo z imenom Frank in naslovnico EP-ja Deathcrush; katere pesmi in besedila za De Mysteriis Dom Sathanas so nastala že pred prihodom Deada in Jana Axela »Hellhammerja« Blomberga; prvi nastop z Deadom v Folkets Husu v Jessheimu 3. februarja 1990; kako se je končala turneja novembra in decembra 1990 na Nizozemskem, v Nemčiji, Turčiji in Grčiji; avtorjevo ponovno sodelovanje s skupino in obuditev skupine s Hellhammerjem in Runom »Blasphemerjem« Eriksonom leta 1994 po smrti Euronymousa. Navedenemu je dodal še opis Deadovega in kasneje Euronymousovega pogreba in izdal, katere pesmi so za avtorja za vedno uničene.

The Death Archives so bili napisani v letu 2015, v angleščino prevedeni leta 2018 in so torej zgodovina oziroma, glede na pretežnost slikovnega gradiva, morda bolje rečeno ilustrirana zgodovina skupine Mayhem. Zgolj predvidevam, da je k nastanku te knjige botrovala tudi knjižna uspešnica M. Moynihana in D. Søderlinda Lords of Chaos, ki se dotakne tudi skupine Mayhem in je izšla leta 1998 ter na podlagi katere je bil leta 2018 posnet istoimenski film. Stubberud je knjigo brez zadržkov komentiral, da je eno sranje, v enem izmed intervjujev v zvezi s filmom pa povedal, da je film izpadel popolnoma narobe in za knjigo znova poudaril, da je najslabša od vsega na to temo. Bralec bi zaradi avtorjevega nasprotovanja zgodbi, predstavljeni v knjigi Lord of Chaos, torej lahko pričakoval, da bo Stubberud v recenzirani knjigi osvetlil morebitna napačno predstavljena dejstva o skupini in članih Mayhem, vendar ni tako. Vsebina knjige je priporočljiv dodatek knjižni zbirki predvsem za oboževalce glasbenih stvaritev te skupine, torej tiste, ki jih dejansko zanimajo njen glasbeni razvoj in fotografije iz davnih časov, ne pa toliko tiste, ki jih zanima predvsem (ne)resničnost »legend«, ki so se stkale v zvezi z njo in njenimi člani. Avtor se namreč strogo drži navajanja prehojenih glasbenih stopnic, pri čemer ne zahaja na osebna razmerja in odnose ali druge aktivnosti članov skupine ter se, kot že sam naslov knjige pove, osredotoča na delovanje skupine od njenih začetkov leta 1984 do njenega ponovnega začetka leta 1994. Glede na to, da je do prihoda Deada besedila pesmi pisal avtor sam, bi bilo v knjigi na primer zanimivo prebrati tudi razlage besedil pesmi ter njihovo ozadje in pomen. Zgodba pa se med drugim precej opazno izogne tudi navedbam razlogov in okoliščin, zaradi katerih je avtor v letu 1991 skupino zapustil, ter avtorjev odnos z drugimi člani skupine pred in po tem.

Knjiga je tako na pisnih 84 straneh hitro berljiva, osebne note pripovedi Mayhem izven glasbenih okvirjev pa ta knjiga, kot že zgoraj zapisano, ne ponuja.

Znana imena/skupine, omenjene v knjigi: Celtic Frost, Venom, Metalion, Michael »Würzel« Burston, Lemmy in Motörhead, Metallica, Napalm Death, Sodom, Exodus, Possessed, Conrad Schnitzler, Klaus Schulze in Tangerine Dream, Assassin, Aggressor, Kreator, Snorre Ruch, Athanasios »Sakis« Tolis, Equinox in Bob Bagchus.