Finski melodični death metal. Na kaj pomislite, ko slišite to frazo? Children Of Bodom? Insomnium? Omnium Gatherum? Wintersun? Tako prepoznavna zvrst v eni izmed dežel  metala, da so tudi Kalmah eden izmed tistih bandov, pri katerih enostavno veš. Veš, da so Finci, in veš, da žgejo melodični death metal. Pardon. Finski melodični death metal. Tisti z veliko klaviaturami in izrazito pozitivno melodičnimi kitarami. Zasedba, ki je svoj prvi demo izdala leta 1999 in bo drugo leto tako praznovala 20. obletnico delovanja, je v začetku aprila izdala že svoj osmi studijski album.

Na Palo, oz. po naše gorečnost, se je čakalo pet let (kar je za Fince očitno sedaj kar neka tradicija), pa vendar nam album ponudi deset komadov oz. dobrih 45 minut predvajalnega časa. Če že kar na začetku potegnem črto, me album veliko bolj spominja na »starejše« Kalmah oz. bolje rečeno na album For The Revolution iz leta 2008, ki pa je bil tudi zadnji njihov album, ki sem ga res veliko preposlušala. Morda je razlog tudi tu, da so bili v letu 2010 in 2011 v Tolminu in mi njihov takratni album 12 Gauge sploh ni dišal, ampak sem z veliko večjim užitkom poslušala stare uspešnice ala Heroes to Us. Pa se vrnimo h gorečnosti. Album se začne precej obetavno, melodično in dobri poznavalci melodičnega death metala lahko brez vednosti izvajalca ugotovijo vsaj to, da gre za finsko zadevo. Višje tonske klaviature in kitare, vreščeči growli in prehod v globine naznani zelo razgiban, a precej tradicionalen album. Če je naslov prvega komada Blood Run Cold, vam bo kri po žilah sigurno stekla precej hitro in vroče. Že pri prvem komadu je jasno, da je celotna zadeva zelo dobro posneta in sproducirana, prostor za napake pa je precej majhen. Morda je vredno omeniti, da je od leta 2013 v zasedbi novi klaviaturist, Veli-Matti Kananen, vendar sama ne opazim bistvene razlike v stilu igranja klaviatur, kot bi bilo to morda vidno pri menjavi kakšnega drugega člana. Drugi komad, The Evil Kin, ki je mnogim poslušalcem eden izmed slabših na albumu, je res veliko bolj trd in enoličen, pa vendar ni slab. Ja, je bolj ležeren, monoton in izstopa, ampak ne izstopa ne slabo, ne dobro. Povprečno. Med mojimi osebnimi favoriti albuma pa je Take Me Away, ki se z odličnim klavirskih uvodom in združitvijo s kitaro razvije v bolj »easy« komad, ki ni nasičen z vsem, kar je sicer precej značilno za Fince.

Nič ne izstopa, vsaj ne preveč, in točno je jasno, kdaj ima glavno nit kitara, klaviatura in obratno. Enostaven, speven in odličen za sproščeno poslušanje. Absolutni favorit pa je komad Through The Shallow Waters, ker je enostavno tisti party komad, ki ga potrebuje vsak album. Spevno, melodično, udarno, v vsakem primeru material za čupanje. Album se zaključi s komadom The Stalker, ki vam bo počasno sledil in vas omrežil. Če dobro pomislim, mi je ravno slednji najboljši na albumu. Zakaj? Ker je počasen, drugačen in nima tistega že skoraj preveč nadležnega tekmovanja med klaviaturami in kitaro.

Zaprite oči in se prepustite še zadnjemu slovesu pred koncem (kot pravi besedilo), saj je le ta res dober. Palo je odlično novo poslušanje za vse, ki vam gre finski melodični death metal v uho. Za ostale pa verjetno še ena kar precej povprečna izdaja tega žanra. Kakor koli, sama sem prepričana, da bodo v mojo playlisto šli samo določeni komadi, med njimi absolutno Take Me Away in The Stalker.