Kot so že napovedovali, so se ameriški melodični metalci Kamelot na svojem šestem studijskem izdelku prvič odločili za konceptualni album. Glava banda kitarist Thomas Youngblood je inspiracijo zanj našel v samem Goethejevem Faustu, kar že samo po sebi obeta zanimivo, a zapleteno zgodbo.
Bolj kot na predhodniku Epica pa je na Karmi kompleksna tudi glasba. Kamelot seveda ostajajo zasidrani v melodični sferah, a tokrat so bili na široko odprti tudi drugim vplivom. Epica se začne v njihovem tipičnem slogu z dvema hitrima, melodičnima himnama Center Of The Universe in Farewell, ki gresta zaradi lepe melodije in Kahnovega vokala hitro v uho. Po prvem izmed treh uvodov Interlude I pa se v Edge Of Paradise čutijo progresivni vplivi, skladbo pa spremljajo tudi trši kitarski riffi. V nadaljevanju se menjavajo raznovrstne skladbe od balad, skladb srednjega tempa, kjer opazno vlogo igrajo progresivni elementi, do hitrejših melodičnih. V drugem delu albuma večjo vlogo dobi simfonika, v glasbo vključijo celo folk elemente, ki pridejo najbolj do izraza pri Lost & Damned, na vokalu pa se Kahnu pridruži tudi ženska gostja.
Značilnost Epice je tudi temačno, zgodbi primerno ozračje. Ta je poleg že prej omenjenega eden izmed vzrokov, da album v celoti ne sede tako hitro v uho, kot je bil to primer pri predhodniku. Vseeno pa ljubitelji melodičnega metala tu nimajo kaj zgrešiti.

Matjaž