Na današnji dan
2016
Izide tretji plošček brutalnežev Omnihility, naslovljen Dominion of Misery
NAGRADNE IGRE
Traja do: 21. 2. 2021
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

4. 1. 2011
Kataklysm - Heaven's Venom
Nuclear Blast/Mordor, 2010

Neverjetno, kako lahko sprememba studia in producenta vpliva na to, ali bo izdaja super ali ne. Ker so Kataklysm (hvala metal bogovom!) spet izdali album, ob katerem si rečem: »Šopaj Miško!« in razbijem celo stanovanje, uživajoč v iskrenih zvokih enega najbolj konsistentnih kanadskih death metal bandov.
Kataklysm se mi sploh niso zamerili niti s tem, ko so prešaltali na ušesom bolj prijazen zvok z albumom The Prophecy (Stigmata Of The Immaculate), niti ko so posneli nenavaden in izjemno čustven eksperiment z naslovom Serenity Of Fire. Kaj bi lahko zameril bandu, ki je znal tako dobro združevati brutalnost, mirnost, lepoto in ustvariti zvočno sliko prelepe pokrajine, ki jo nekaj ur tepe najbolj divja nevihta, potem pa zasije kot rajski vrt? Povrhu pa so Kataklysm postali še mojstri v tem, kako se približati poslušalcu z besedili, s katerimi se je lahko identificirala večina. A pri albumu Prevail se je pokazalo, da fantje albume izdajajo preveč pogosto. Vsi komadi so se zdeli kot že slišani in tudi iskrenost ter moč pesmi sta s tem postali samoumevni in predvidljivi. Vse skupaj kot nekakšno »pičkasto« spacano zvočno skropucalo, za katerega je bil odgovoren drugače izjemno dober producent Jason Suecof.
Očitno so to dojeli tudi kanadski »hiperblasterji« in se raje usmerili h gospodu Tue Madsenu in njegovemu Ant Farm Studios. Tuetu je namreč v zadnjih letih uspelo narediti albume, ki v prikazovanju agresije brez težav stojijo ob rami kateremukoli vulkanskem izbruhu (pomnimo super izdaje zasedb The Haunted, Sick Of It All in celo Ektomorf). Mojster divjaškega zvoka in štirje Kanadčani, ki svojo obrt obvladajo do obisti – rezultat je Heaven's Venom.
Heaven's Venom je na prvi posluh vse tisto, kar ste že slišali pri Kataklysm: kruleč in kričeč vokal, mamljive melodije in peklenski riffi, udaren bas in bobni, ki spominjajo na trume vojakov, ki rušijo vse pred seboj. Pri prvem poslušanju se vam bo morda zdelo ok, da so fantje zvesti formuli, a hkrati vas bo ujelo v past nekakšnega dolgčasa. Pri drugem in kasnejših poslušanjih pa boste že kimali z glavo, peli besedila in hkrati vam bo nivo adrenalina narasel do ušes (in še čez). Kataklysm so tako uspešno ponovno izumili (toplo) vodo, le da je ta zdaj polna mehurčkov, bolj bistra, aktivna in osvežilna. Od svoje formule so odstopili le toliko, da so pomočili prst v nekatere trike v zvezi s »catchiness« in »hooks«, ostalo pa je tako kot nekoč.
Zadeva se začne z introm, ki ponuja nek življenjski nauk (seveda z death metalskim glasom), potem pa vate butne komad, ki resda zveni kot kakšen starejši hit, a vseeno je zakon. Maurizijev vokal je zelo močan, kitare J-F Dagenaisa dominirajo in kaznujejo, medtem ko je tudi bas Stephana Barba prav lepo prisoten. Bobni Maxa Duhamla pa so tokrat bolj fokusirani in res usmerjeni v uničevanje. Ostali komadi se potem gibljejo v vodah udarnih metalskih himn, vojnih napovedi in splošnega uničevanja. Poznajo pa se leta turnej z raznimi bandi, ki so žanrsko vplivali na zvok Kanadčanov. Tudi same pesmi niso tako tipično Kataklysm oziroma se ne zdijo take predvsem zaradi nasilne zvočne produkcije, ki pa ni nasilna v smislu, da je »šundrasta« in s tem nepoštena do vaših ušes, ampak je nasilna v smislu tega, da je rušilna in agresivna in ne pozna kompromisa. In to je všečni faktor plošče!
Ozirajoč se po besedilih, lahko sklenem, da Maurizio s svojim početjem, držo ali obnašanjem vedno razpizdi koga, saj se mora vedno nekomu maščevati in ga opozoriti, da kazen prihaja. In da ga bo uničil! Seveda je Maurizio v konstantnem boju in dokazuje, da se ne bo upognil pred nikomer. Respect, a hkrati »zeh«! Določena besedila so zaradi tega že kar dolgočasna in prav sitna, ko pa slišite kakšne druge besede, ki se ne ukvarjajo z nečim v stilu »I'm gonna fuck you up«, občutite pravo olajšanje (teh besedil na srečo ni tako malo – prvo tako je v pesmi Fate Made Of Shrapnel).
Plošča sama ni nek pretiran presežek v diskografiji severnjaških »hiperblasterjev«, saj ponuja novosti le v malenkostih (poslušajte na primer komad Determined (Vows Of Vengeance), ki je verjetno najbolj udarna točka plošče), ki jih bo opazil le pravi in predani Kataklysm poslušalec. Je pa vseeno dokaz, da fantje znajo ustvariti ploščo kot se šika in ki je vredna imena »Kataklysm«, vseeno pa jim nove ideje ali pa vsaj več časa med ploščami ne bi škodili.

SORODNE VSEBINE:
27. 5. 2004Kataklysm - Serenity In Fire / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
24. 2. 2021
Soen - Imperial
Recenzija
22. 2. 2021
Endezzma - The Archer, Fjord and the Thunder
Recenzija
19. 2. 2021
Luminescence - L#I
Recenzija
18. 2. 2021
Wayfarer - A Romance with Violence
Recenzija
17. 2. 2021
Silent Obsession - Lost (EP)
Recenzija
16. 2. 2021
Inmate - The Salt
Recenzija
15. 2. 2021
Chains - Musica Macabra
Recenzija
11. 2. 2021
Of Blood and Wine - Of Blood and Wine
KONCERTI & FESTIVALI
9. 3. 2021
In Flames
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
12. 3. 2021
ODPOVEDANO! Ancient, The Stone, Morost
Channel Zero, Metelkova, Ljubljana
18. 3. 2021
STREAM: Noctiferia plays Reforma - Tribute to Laibach
Kino Šiška, Ljubljana
20. 3. 2021
ODPOVEDANO!Heidelberg Deathfest 2021
Heidelberg, Nemčija
23. 3. 2021
The Mission, Phantasmagoria
Klub Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
1. 4. 2021
ODPOVEDANO! Inferno Metal Festival 2021
Rockefeller, John Dee, Oslo, Norveška