Pred časom sem tekom deskanja po valovih svetovnega medmrežja in pasenjem radovednosti nad vsemi mogočimi novejšimi glasbenimi izdajami naletel tudi na demo Heptaëdrone skupine Khthoniik Cerviiks, ki je po zanimivosti ravno dovolj izstopal iz povodnji ostalih obskurnih black-death metal tvarin, da si je bilo vredno zapomniti količino i-jev v imenu skupine. Njihov prvenec z naslovom SeroLogiikal Scars pa je pustil še močnejši vtis in toliko spral možgane, da je zadnji čas povzročil odvisnost in potrebo po rednem doziranju na različnih glasbenih predvajalnikih.
Khthoniik Cerviiks se po zvoku ločijo od recimo Teitanblood in večine drugih black/death metal skupin, ki svoje izdelke v želji po dodatni zlovešči atmosferi utopijo v podzemni produkciji s hreščečim, zamolklim ali slabo razločnim zvokom. Prav tako se ne poslužujejo pretirane zvočne nasičenosti, disonance in efekta glasbenega zidu, ki je v tem žanru pravzaprav pravilo. Na SeroLogiikal Scars so posamezne glasbene prvine slišati precej razločno, uporaba reverba pa skladbam dodaja širino in globino. Namesto zvočnega udara na bobniče, pod pretvezo ustvarjanja atmosfere, pa je plošček zasnovan precej narativno, če temu lahko tako rečemo. Skladbe delujejo pripovedno, saj so grajene skorajda v smislu dramskega trikotnika, pri čemer Khthonik Cerviiks pokažejo prefinjen smisel za stopnjevanje napetosti. Glavno orodje pri tem je nabor riffov, ki jih skupina zajema iz širokega repertoarja različnih zvrsti metalne glasbe, od heavyja, speeda, dooma, deatha in blacka, ter jih spaja v povezano celoto, kjer nobeden od teh elementov ne »seka ven«, pač pa služi obratu v zvočni pripovedi ali pa še dodatno pohodi gas pri divjanju v smrt. Pomembno vlogo igrajo progresivni elementi v stilu Voivod, zgledovanja po katerih Khthoniik Cerviiks prav nič ne skrivajo. Ti dodajajo glasbi še piko na i in ustvarjajo resnično shizofren učinek. Kar je tudi glavni namen, saj imajo posamezne skladbe vlogo epizod v seriji, ki pripoveduje zgodbo postopnega, a nezadržnega potona človekovega uma v globel norosti.
Celoten album je odličen in poln trenutkov, ki se človeku po nekaj poslušanjih vtisnejo globoko v spomin. Zlovešči ambientalni zvoki v stilu Ævangelist otvorijo in zaključijo slušno avanturo, na kateri lahko uživamo v sprevrženih in distorziranih funky ritmih uvodnega instrumentala Schizophradio, najbolj pa navdušijo nalezljivi ritmičnimi verzi v Cranial Leftoverture, basovski uvod v Biinary Epitome ter melanholično doomovski drugi del skladbe Miindwrecked, katerega intenzivnost in hitrost se nato spiralno stopnjujeta v odrezan konec.
Dobrodošla je tudi tematika albuma, ki je v enaki meri povedana tako skozi besedila kot s samo glasbo. Namesto klišejskega okultizma se ukvarja s temo mentalne distopije in tezo, da je evolucija človeku, po njegovem vzponu na vrh prehranjevalne verige med alfa predatorje, našla novega, notranjega sovražnika – človeka samega.