Unikatni obskurni umetnik King Diamond se vrača v naša temačna srca! In to z odlično, deveto zapored, ploščo House Of God. Počakajte na polno luno, ugasnite luči, prižgite sveče, odprite okno in spustite v stanovanje mrzel nočni veter. Veliko užitkov, vživite se v zgodbo, in naj vas bo vsaj malo strah!
House Of God me nehote spominja na ploščo Mercyful Fate, Into The Unknown. Verjetno bo to zaradi melodike in prefinjenosti. Sicer pa je House Of God zelo raznolika plošča. Začne se z uvodom (pred katerim v bookletu seveda sledi Kingov predgovor), konča pa z akustičnim instrumentalom Piece Of Mind. Vmes najdete (vsaj meni) najboljši komad House Of God (klaviature, da vam grejo kocine pokonci), za njim sledi Black Devil z zanimivim ritmom, pa otožni Goodbye (ob poslušanju človeka kr mal stisne pri srcu), Passage To Hell je horror komad odlične pasme a la King Diamond, predzadnji, This Place Is Terrible, pa se skozi vseh svojih pet minut in pol tako odlično stopnjuje, da to čutite in ne samo slišite! Celotna zgodba je Kingovo delo, pri glasbi za nekatere komade pa je priskočil na pomoč kitarski mojster Andy LaRocque. Poleg njiju na tej plošči grizejo inštrumente tudi Glen Drover (šest strunske zadeve), John Herbert (inštrument pri kateremu samo palica zaleže) in David Harbour (mal manj strunska kontrapcija).
Navdušen sem tudi nad zgodbo, ki vsebuje več tematik kot ima katerikoli kitajski futer sestavin: prepletajo se temačnost, horror, romantika, erotika, religioznost, filozofija, depresivnost. Tokrat vas King popelje v preteklost, 200 let nazaj, s tezo o drugačnem razpletu Kristusovega življenja. Ob polni luni se izgubi v gozdu in... dost bo, samo rajcam, preberite si sami! Aja, povem lahko še, da je konec podoben kot pri večini slovenskih filmov...
House Of God je plošča Kingovega tradicionalnega sloga, z dovolj novimi elementi za njeno razpoznavnost. Seveda ne manjka Kingovih vragolij na vokalu, tehnike, akustike, horrorja... Kitare so zelo raznolike, od ostrih in trdih do melanholičnih ter melodičnih, seveda z odličnimi solažami. Si lahko zaželite še kaj več (razen srečnega družinskega življenja, seveda)?

Matija