Podobno kot v primeru švedskih Thyrfing in njihovega aktualnega studijskega albuma De Ödeslösa je tudi pri Koldbrann trajalo pet let od zadnje studijske izdaje (v letu 2008 so Norvežani izdali EP Stigma: På Kant Med Livet) oziroma kar celih sedem let, da je drugi celovečerec Moribund iz leta 2006 dobil enakovrednega naslednika, in sicer tretji studijski album z naslovom Vertigo. Medtem ko imata omenjena banda še en enak imenovalec, in sicer tiha »glasna« ugibanja o prenehanju delovanja, pa bi glasbeno med njima težko našli veliko vzporednic. Kar pa tudi ni naloga tega pisanja. Njegova naloga je iskanje bistvenih značilnosti aktualnega albuma iz hiše Koldbrann ter deloma nakazovanje vzporednic in razlik med njim in njegovimi predhodniki.

Koldbrann so si torej za ustvarjanje tretjega studijskega albuma vzeli veliko časa, presenetljiva in seveda tudi dolgo pričakovana novica v zvezi z izidom Vertiga pa je udarila kot strela z jasnega neba, ki je pričakovanja izstrelila vrtoglavo visoko. In čeprav si je morda marsikdo Vertigo predstavljal drugače, ta iz vidika kakovosti izpolnjuje vsa pričakovanja. V preteklosti sem namreč slišal že marsikateri dober, odličen in fenomenalen album, a še nikoli nisem v tej zvezi uporabil opisa »inteligenten«. Daleč od tega, da bi na tem mestu želel ali si upal uvesti pojem »inteligentni black metal«, a če sem izraz že navrgel, mi dovolite, da ga povsem na kratko tudi opredelim. Oznaka »inteligenten« torej zato, ker do zdaj še pri nobenem drugem albumu nisem doživel tako premišljene strukture albuma, tako premišljenega zaporedja pesmi in tako pestro (z modernimi in manj modernimi elementi) začinjenega black metala.

Najprej torej o globalni strukturi albuma. Ta vsebuje tri akustične in močno atmosferične intermezze, ki album delijo na štiri dele: Hjertets Holodomor je tretji komad in je sestavljen iz zvokov, ki spominjajo na oglašanje kitov; Terminal Transnistrii je šesti komad in temelji na rogovih; Sans Soleil je deseti komad in temelji na udarjanju zvonov. Vloga teh treh intermezzov pa ni zgolj nakazovanje podobnosti med komadi, ki jih ob predstavljeni strukturi poslušalec nezavedno povezuje v celoto, temveč namensko prekinjanje toka, ki se razvije ob zaporednem poslušanju dveh ali treh komadov. Toda prekinitev toka albumu ne škodi, ravno nasprotno, pri poslušalcu dvigne pričakovanja in napetost, saj postane po vsakem premoru še bolj radoveden in še bolj pazljivo prisluhne nadaljevanju.

In kaj sliši? Ko poslušalec po prvi minuti albuma ugotovi, da kljub namigovanju v naslovu pesmi IntroVertigo zaman čaka na standardni intro, se dejansko že nahaja sredi sodobnih Koldbrann zvokov. To pa pomeni klasični old school black metal, ki skorajda ne preklaplja v višjo prestavo z blast beat hitrostjo, temveč v srednjem tempu ponuja nezamenljive riffe in prijeme, ki že po nekaj sekundah povedo, da tukaj neutrudljivo korakajo Koldbrann. A brez samplov in trobil, ki iz ozadja pritajeno dopolnjujejo atmosfero, si album zagotovo ne bi zaslužil besed pohvale, ki ste jih prebrali zgoraj. Torej, namesto da bi ponovno udarjali hitro, brezkompromisno in catchy (predhodne izdaje dokazujejo, da Koldbrann to več kot obvladajo), se je peterica iz Drammna (s krajem si ime deli tudi četrti komad na albumu) odločila, da riffanje zamenja z ne-black-metal elementi, ki jih v preteklih letih srečujemo pri različnih scenskih bandih, odigranih z njim lastno perverznostjo in genialnostjo.
Osebni favoriti: IntroVertigo zaradi odlične kombinacije samplov in trobil, Stolichnaya Smert zaradi punkovskih elementov, Phantom Kosmonaut zaradi vesoljske atmosfere v slogu Angst Skvadron, Goat Lodge zaradi jazzovskega zaključka in zaključni Inertia Corridors, ker niti eno sekundo ne dolgočasi.