Dobrega doom metala res ni na pretek, če pa si v današnjih modernih časih zaželite tisti klasični, tradicionalni doom, potem je izbira toliko manjša. Krux je specialiteta, ki bi morala navdušiti tovrstne poslušalce, sploh če povem, da ima pri Krux vse niti v rokah Leif Edling. Saj ga poznate, ne?
Glavni mož Candlemass se je leta 2003 odločil, da potrebuje še en doom band. V svoje vrste je zbral same izkušene glasbenike, ki že dolga leta muzicirajo v različnih švedskih bandih. Edling se pri Krux drži doom metal žanra, glasbo je zastavil v pravi tradicionalni doom metal maniri. Kitarski dvojec Jörgen Sandström in Fredrik Åkesson proizvaja počasne, težke doom riffe, brez kakršnekoli težnje spreminjanja ali nespoštovanja tistega, kar so velika doom imena definirala dolga leta nazaj. Peter Stjärnvid doomersko odlično opravi svoje bobnarsko delo, medtem ko Mats Levén, ki je svoje vokalne sposobnosti pokazal že pri dolgi vrsti švedskih bandov, album odpoje s hrapavim, nekoliko zloveščim in misterioznim vokalom. Edling jasno ostaja pri svojem inštrumentu, bassu, ter pisanju glasbe.
Edling pri svojem delu s Krux niti malo ne skriva podobnosti s tistim, kar počne v svojem matičnem bandu. Še več, tako kot Krux prvenec, bi tudi ta album lahko bil Candlemass album. Bobnarsko in kitarsko delo sta si prav prekleto v sorodu, razlika je pač v vokalu in tem, da Krux oddajajo nekoliko temačnejšo atmosfero.
Ljubitelji tradicionalnega dooma, nikar ne spreglejte Krux! Da fanov Candlemass sploh ne omenjam...

Matija