Ljubitelje sludgevsko obarvanih zvokov že dobro desetletje vsako leto z novim studijskim izdelkom osreči vsaj eden izmed bandov »sludge četverice« (Mastodon, Kylesa, Baroness, Black Tusk), ki korenini v ameriški zvezni državi Georgia. Letošnjo štafetno palico nosijo Kylesa s šestim dolgometražnim albumom, ki sliši na ime Ultraviolet. Plošček obsega enajst komadov, ki poslušalca v slabih štiridesetih minutah potopijo v (še vedno precej) unikatno zvokovno zmes, v kateri je moč zaslediti prepletanje raznolikih podžanrov, od sludgea s stonerskimi primesmi (zlasti kar se tiče psihadeličnih vplivov) do bolj agresivnejših, hardcorovsko obarvanih elementov. Na prvi pogled torej nič posebno novega, če glasbo zasedbe Kylesa poznate že od prej. Album kljub temu ni zgolj reciklaža starih idej (kar se po šestih studijskih izdajah začne dogajati marsikateremu bandu) in v Kylesin zvok vnese nekaj svežine, obenem pa deluje tudi precej sproščeno, kot da so se člani banda v glasbeni studio podali resnično razbremenjeni. Album se začne z udarnim in agresivnim Exhale in se nato nadaljuje s psihadeličnim Unspoken (ki bi ga označil za osebnega favorita na ploščku), slednjemu pa sledi izstopajoče stonersko obarvan Grounded. In tako naprej. Ko se zelo solidna prva polovica albuma začne prevešati v drugo, pa je moč opaziti manjši upad v kvaliteti prihajajočih pesmi (tistih, ki sledijo komadu What does it Take). Le te sicer tudi proti koncu albuma niso slabe, vendar pogosto delujejo, kot, da so rezultat napol pečenih idej. Njihovi posamezni deli tako nemalokrat bolj ali manj delujejo kot filerji, kar se na precej kratkem albumu opazi še hitreje. Z instrumentalne plati se band sicer znova izkaže kot tehnično dobro podkovan (še posebej v primerjavi z bolj punkovsko orientiranimi sludge skupinami), prav tako pa tudi (že kar standardni) vokalni duet Cope/ Pleasants svoje delo opravi kot se spodobi, tako pri clean vokalih kot tudi pri kričečih delih. Tudi glede same produkcije ploščka ni opaziti nobenih pomankljivosti.
Če na koncu potegnemo črto, je Ultraviolet sicer najšibkejši Kylesin album po letu 2005, a naj vas to ne zavede, saj je še vedno daleč od tega, da bi bil slab ali zgolj povprečen. Res pa je, da se ga čez deset let najverjetneje ne boste več spomnili, saj v Kylesini diskografiji lahko najdemo kar nekaj boljših izdelkov. Oboževalcev skupine vendarle ne bo razočaral, a se kljub temu zdi, da bo leta 2009 izdani Static Tensions še kar nekaj časa ostal Kylesina neprekosljiva stvaritev.