Limbonic Art je ena izmed zasedb, ki je (skupaj z drugimi sodobniki) orala ledino simfoničnega black metala v sredini devetdesetih let. Prva dva albuma tako še danes sodita med klasike simfoničnega black metala, kasneje pa je prepoznavnost skupine precej upadla in Limbonic Art se nikoli niso niti približali uspehu prav tako simfonično navdahnjenih rojakov, kot so npr. Dimmu Borgir ali pa Emperor.
Zasedbo, ki je večino časa delovala kot kreativno bolj ali manj uravnotežen duet, je še pred sedmim studijskim dolgometražcem Phantasmagoria zapustil Morfeus in tako je Limbonic Art z ustanovnim članom Daemonom postal one-man band. Vprašanje je sicer, ali je bil padec kakovosti na albumu Phantasmagoria v glavnem posledica Morfeusovega odhoda, saj je band počasi, a opazno kreativno pešal že nekaj ploščkov zapored, je pa z omenjenim (pod)povprečnim albumom zasedba zagotovo dosegla najnižjo točko v svojem opusu. Kar sedem let je minilo, da je Daemon uspel izdati nov, osmi celovečerni plošček, kot da bi se zavedal šibkosti Phantasmagorie in skušal povrniti nekaj ugleda imenu Limbonic Art. In to mu s Spectre Abysm do neke mere tudi uspe. Plošček ponuja sedem uravnoteženih skladb, ki občasno prikličejo v spomin začetke Limbonic Art, ko je bila skupina še na ustvarjalnem vrhuncu. Da ne bo pomote, Spectre Abysm ni niti Moon In The Scorpio niti In Abhorrence Dementia, pa vendar uspe ujeti nekaj duha omenjenih izdaj. Sem ter tja sicer Daemon zapluje v generični black metal, ki ga ni mogoče ločiti od nepregledne množice drugih zasedb, vendar pa se vsakič znova uspe rešiti s kakšnim posrečenim »hookom« ali brezčasno kitarsko melodijo, ki drži zanimanje poslušalca tekom celotnega ploščka. Programirani bobni, ki so pri Limbonic Art bolj ali manj stalnica že od zgodnjih začetkov, sicer albumu ne dajo nobene dodane vrednosti, a vseeno niso tako opazni, da bi poslušalca nujno motili pri poslušanju. Tudi simfonični elementi so v večini primerov okusno izbrani in ne silijo preveč v ospredje, temveč večinoma služijo kot atmosferična podlaga pri vseh skladbah. V določenih trenutkih so morda celo malce preveč potisnjeni v ozadje in plošček ne zveni več kot simfonični black metal temveč preprost melodični black metal.
Čeprav iskreno rečeno album kot celota ne ponuja presežkov, menim, da bodo tisti, ki še vedno zvesto sledijo zasedbi kljub nekaterim kiksom, zadovoljni. Vsi tisti, ki pa Limbonic Art podrobneje ne poznajo ali pa so nad bandom obupali po prvih nekaj ploščkih, pa verjetno na Spectre Abysm ne bodo našli prav veliko zanimivih trenutkov. Vseeno pa mislim, da je pričujoči plošček verjetno najkakovostnejša dolgometražna izdaja Limbonic Art v enaindvajsetem stoletju.