Po odmevnem albumu Rammstein nas je frontman Till Lindemann konec lanskega leta skupaj s Petrom Tägtgrenom razveselil še z naslednikom albuma Skills in Pills iz hiše Lindemann. A drugače kot je leta 2018 napovedoval single Mathematik, je album vse kaj drugega kot banalen poskus kombiniranja rapa in metala.


F & M ali v daljši obliki Frau und Mann je dober in nalezljiv primerek industrijskega metala, kakršnega proizvaja Tägtgren pod imenom Pain. Kar pa niti ne čudi, saj je ravno on odgovoren za vse inštrumente, medtem ko je Lindemann ponovno prevzel vso vokalno realizacijo. In naj na tem mestu kar izkoristim priliko ter omenim, da besedila niso več angleška, temveč izključno nemška. Na ta način imajo kritiki te zasedbe vsaj eno kost manj za glodati. Till Lindemann na F & M ponovno zveni suvereno in prepričljivo, kakor smo od njega vajeni pri Rammstein.


In tako smo že tudi pri drugi kosti, ki jo radi obirajo kritiki banda, in sicer podobnost z omenjenimi velikani. Zagotovo je ta prisotna, a ne v takšni meri, da bi prevladovala. Vokalne vragolije Tilla resda ni mogoče tako ali drugače zakamuflirati, da poslušalec ob njegovem petju ne bi potegoval vzporednic z nemškimi industrialci, a če dobro prisluhnemo recimo zgornjemu komadu Steh auf, ki otvori album, in temu dodamo še naslednja dva Ich weiß es nicht in Allesfresser, dobimo trojico, ki iz ozadja dodobra pozdravlja v painovski maniri.


Sledi prva balada Blut, ki je ena izmed mirnejših in najbolj atmosferičnih pesmi na albumu, vendar tudi med tem komadom iz ozadja nežno, a odločno žagajo kitare, medtem ko se – kot nekakšen trademark večkrat tekom celotnega albuma – nad te uležejo klaviaturske melodije. V podobno spokojnem vzdušju se nadaljuje album z naslednjim hitom, ki sprva v minimalizirani kombinaciji med akustično kitaro in vokalom preko polovice komada stopnjuje dogajanje do konkretnega udarca po bobnih in kitari.


Eksperimentiranje se nadaljuje, Lindemann in Tägtgren pa nimata namena svojega elektro industriala kakor koli približati tradicionalnejšim glasbenim vzorcem dotičnega žanra. Tako kot se besedila gibljejo med eksotiko mejnega okusa in brezokusnosti, tako se mora poslušalec tudi ritmično pripraviti na marsikaj nepredvidljivega. In s tem ne mislim samo omenjenih nenadnih presekov mirnih delov z nabitimi kitarami, temveč disko ritme, ki bodo zazibali marsikateri bok, »otroško« uspavanko z imenom Schlaf ein in vrhunec predrznosti, in sicer tango:


Čeprav sem prepričan, da ste vsi, ki ste z branjem prišli do tod, album tudi že n-krat poslušali, pa vseeno ne želim nadaljevati v zgornjem slogu in odkriti vsega, kar F & M še prinaša. Dejstvo je, da ponuja recenzirani album veliko raznolikosti, predvsem pa dokazuje, da Lindemann nima namena biti kopija Rammstein, temveč si želi povsem neodvisnega obstoja, kar mu zagotovo vedno bolj uspeva.