Italijanski gothic metalci Macbeth so se po svojem prvencu skrili v osamo. Po treh letih se vračajo z drugo ploščo Vanitas in tokrat resnično upam, da bomo v prihodnje o njih slišali kaj več.
Njihov napredek glede na prvenec je več kot opazen. Vanitas je veliko bolj izpopolnjen, daje občutek (po)polnosti, z boljšo produkcijo in bolj kompliciranimi komadi. Death metalu podoben vokal so spremenili, tako da moško petje na pričujoči plošči slišite v več variantah: od tipičnega gothic (ki se na trenutke ozre proti modernemu black metalu), do čistega in globokega (vendar ne takega iz grla). Z njim se odlično meša Morenino še vedno nežno petje, ki pa glede na petje njene predhodnice Cristine s prvenca deluje bolj odraslo. Uporabili so tudi več simfonike, ki je tudi bolje povezana v samo glasbo in če ne drugače, vas vsaj v ozadju spremlja skozi cel album. Kitaram tokrat pripada manjša vloga, zato so nežnejše in bolj melodične. Da pa k takšnim izdajam sodi tudi ravno prava mera akustike, vedo tudi Macbeth in se tega držijo.
Macbeth imajo veliko svežih idej. Tudi to prispeva k temu, da je plošča polna dogajanja. S to izdajo so se približali mainstreamu gothic metala, pri čemer ima negativen prizvok edino dejstvo, da niso več nekaj tako samosvojega kot na prvencu. Sicer pa je Vanitas kvaliteten in zgleden gothic album, tako da: “gotičarji”, navalite!

Matija