Catharsis. Deveti studijski album zasedbe, ki je na sceni že 27 let. Album, ki so ga vsi sovražili že pred izidom. Album, s katerim Robb Flynn pljuva po družbi in življenju, tokrat morda malo bolj direktno in dobesedno kot v prejšnjih albumih.

»Fuck you« je zamenjal s »fuck the world«, ostanek svoje jeze pa je poslal še v nacizem, droge in Donalda Trumpa. Ko sem prebirala nekaj recenzij iz drugih, tujih portalov (vsaj tiste, ki sem jih sama brala, niso presegle niti 50-odstotnega zadovoljstva), vsi najbolj pljuvajo prav po tem – po vokalu Robba Flynna – ter po besedilih, ki so precej bolj direktna, vulgarna in jezna. Nekateri celo menijo, kako je to mogoče od osebe, ki je že praznovala abrahama in je precej hvaljena v svetu metala. Zato sem se odločila, da si vzamem čas in še sama preberem ta očitno tako kritična besedila.

Prvi komad – himna proti nacizmu in poziv k uničenju sveta, drugi komad – upiranje svetu, tretji komad – zopet upiranje načinu življenja – in tako naprej po večini vsak naslednji komad. Vmes porine še kakšno ulično obračunavanje in droge, upanje in upiranje sistemu, no, pa smo tam. Res je, da se besedila držijo neke trde črte, vendar sama v tem ne vidim nobene težave. Kakor koli, na albumu je 15 komadov, kar skupaj nanese kar 75 minut predvajalnega časa! In v teh 15 komadih boste lahko slišali od udarnih in spevnih melodij pa do tistega, ki naj bi bil poklon Dropkick Murphys, in odlične balade Behind a Mask. Eden izmed meni ljubših je Heavy Lies the Crown, skoraj 9-minutna mojstrovina, ki (vsaj po mojem) pokaže zasedbo v tisti pravi luči. Komad, ki se kot krivulja dviguje in spušča, vas bo popeljal v pravo glasbeno ekstazo. No, pa če na tej točki s prebliskom omenim tudi vokal Robba Flynna, ki naj bi bil še bolj rezek in brezčuten kot sicer – ne vem, meni je odličen čisto tak, kot je. Rezek, grlen, če vam je izraz ljubši, samosvoj, trden in vsekakor več kot odličen. Mar ni ta raznolikost samega vokala in ne enolično growlanje ali pa clean petje – če vam je ljubše – nekaj, kar naredi bande takšnega kova drugačne? Pa ne samo raznolikost vokala, tudi raznolikost glasbe same. Zakaj se zadnje čase vsi pritožujemo, da je vsa glasba enaka, ko pa nekdo stopi čez svoje meje, spljuvamo celotno zadevo še pred izidom? Ja, tudi meni je komad Bastards sprva paral živce, sploh s tistim poetičnim branjem/rapanjem besedila. Ampak po nekajkratnem poslušanju je dobil svojo dušo in mi postal všeč.

Catharsis je tako neka mešanica začetnega nu-metala in zadnjih izdelkov skupine, z duhom po The Burning Red. Če kljub vsemu ne želite prisluhniti celotnemu albumu, ki pa je iz instrumentalne strani gledano vrhunski in brez pripomb, vam polagam na dušo – zavrtite si vsaj Heavy Lies the Crown, balado Behind a Mash in pa Volatile. Sama sem z albumom absolutno zadovoljna in z veseljem čakam, da to mojstrovino slišim v živo!