Redke so skupine, ki se več kot dve desetletji držijo iste osnovne formule in so pri tem še vedno uspešne. Metal Church brez slabe vesti lahko prištevamo mednje, saj na posrečeni zmesi heavy, thrash in power metala svojo kariero bolj (prvih 5 plošč) ali malce manj (zadnji dve pred A Light In The Dark) uspešno gradijo že 26 let.
Tako smo, po dveh že prej omenjenih ploščah, leta 2006 zopet deležni tistih res pravih Metal Church. Dobri galopirajoči riffi, melodični leadi in solaže, v katerih smo nemalokrat deležni tudi odličnih harmonij (poslušajte in se učite, Bullet For My Valentine in podobni) in prepričljiva ritem sekcija najbolj do izraza pridejo v epski osrednji pesmi albuma, skoraj desetminutni Temple Of The Seas. V ostalih komadih so nekako enakovredno porazdeljeni zelo solidni riffi in za današnje čase presenetljivo catchy refreni. Opazni, a manjši in še zdaleč ne usodni pomanjkljivosti plošče sta dve. Ronny Munroe nikakor ni David Wayne (kateremu je, mimogrede, posvečen remake klasike Watch The Children Pray) in čeprav v nekaterih komadih odpoje odlično, je na določenih mestih njegov vokal sumljivo podoben tistemu Slavka Ivančiča, kar seveda nikoli ne bo dobra stvar… Druga pomanjkljivost pa je tista, ki se dandanašnji pri podobnih skupinah pojavlja največkrat; čeprav se Metal Church držijo svojih korenin, je na A Light Of The Dark vseeno opazna določena doza modernizacije, ki je, če je ne bi bilo, ne bi prav nič pogrešal.
Glede na to, da nas s klasičnim heavy metalom ameriške šole ravno ne zasipajo z vseh strani, bo najnovejša Metal Church izdaja nedvomno dobrodošla za vse ljubitelje te zvrsti.

Jaka