Da so Metallica izdali film z naslovom Metallica Through the Never ve vsak, ki se le malo zanima za metal glasbo (ali film), ogled le-tega pa je bil tako rekoč obvezen za vsakega pravega oboževalca. No, očitno jaz ne štejem mednje, saj izid filma pri meni ni dvignil skorajda nič interesa, pomanjkanje časa zaradi pomembnejših stvari pa je dejstvo o izidu hitro porinilo v pozabo. Do pred kratkim, ko sem zvedel, da je band še pred filmom preko lastne založbe na trg vrgel tudi soundtrack, kar je zame kot njihovega skorajda dvajsetletnega poslušalca pomenilo drugačno okoliščino in ponovno zanimanje posredno tudi za film. Slednjega tukaj sploh ne bom opisoval, če bo interes, bo letos izšla recenzija DVD-ja, zdaj in danes torej le o dotični glasbi.

Poenostavljeno rečeno: Through the Never Soundtrack je za vsakogar, ki filma ni videl in zato ne more vzpostaviti povezave s filmsko izkušnjo, le še en album v živo več. In teh so Metallica v zadnjih letih izdali več kot dovolj. S tega vidika torej minus za album. Še en minus je izbor komadov. A ne za to, ker bi bili odigrani komadi slabi, temveč enostavno zato, ker je izbor komadov za nastop v živo pri tako velikih bandih zmeraj težka odločitev in nikoli ne zadovolji vsakega okusa. Če torej odmislim smotrnost n-tega albuma v živo in morebiten sporen izbor komadov, ostane pod črto dober album, ki je v vseh pogledih zelo dobro ali kolikor se le da dobro ujel dogajanje v živo med dvema koncertoma v Edmontonu in Vancouvru avgusta 2012. Kot poslastico in nepozaben zaključek filma/soundtracka je band na seznam komadov poleg štirinajstih v živo odigranih in uvoda The Ecstasy of Gold (intro na koncertu že vse od 1983) uvrstil še Orion, ki ga je v živo odigral med soundchekom. Slednji komad je za vse takratne obiskovalce zagotovo pomenil nekaj posebnega, prav tako za gledalce filma, medtem ko na ploščku nekako ne pride dovolj čustveno do izraza.
Pod črto: izdaja Soundtracka je bila po mojem nepotrebna, nakup DVD-ja pa zna biti že drugačna zgodba. Bomo videli.