Nič kaj dobrega ni kazalo Metalsteel, ko so se razšli z vokalistom Alexom in nekaj časa niso našli prave zamenjave zanj. Heavy metal vokalista je pač pri nas vse prej kot lahko dobiti. A izgleda, da vokalisti vseeno so, le najti jih je treba in Metalsteel je to uspelo kar v svojih vrstah.
Beny ima odličen, pravi heavy metalski vokal, v določenih momentih spominja na kultnega Andyja Mücka (Stormwitch), na splošno pa že kaže svojo lastno karizmo, nekatere njegove melodične linije in emocionalno nabite (Sweet Sorrow) so osupljivo dobre. Ne samo v vokalu, na vseh področjih je (sedaj) kvartet začel zelo dobro razvijati svoj potencial in Taste The Sin pomeni velik korak naprej v primerjavi s prvencem. Metalsteel ostajajo v klasičnem heavy metalu iz osemdesetih in čeprav seveda ne odkrijajo ničesar novega, ga predstavljajo v precej sveži luči. Kompozicije so dodelane na višjem nivoju, material je živ, energičen, Rok in Beny postajata vse bolj klasični heavy metalski kitarski dvojec, odlično se izmenjujeta s pestrimi solažami in dopolnjujeta v duelih. Poudarjena bass linija večkrat pride v ospredje, bobni pa so tudi bolj polni in dinamični. Taste The Sin je polna pravih himen, Heavy Metal Is Our Religion je sicer najbolj klišejska, a takšno ima vsak heavy metal band in »zadane iz prve«. Potem pa so tu še odlična The Lonely Man’s Revenge, Trapped In The Nightmare, The Curse Of Love, The Eye Of The Pyramid, Sweet Sorrow pa je zelo dobra, neklišejska čutna balada. Rezerve na tem dokončanem izdelku bi lahko našli predvsem v zvoku, ki je nekako preveč naravnan na osemdeseta in z moderneje orientirano produkcijo bi vse skupaj bilo še večji šus.
Metalsteel na svojem drugem albumu kažejo, da si od njih dejansko lahko še veliko obetamo in da dobivamo pravi klasični heavy metal band. Heavy metal je v njihovi krvi, naj se Taste The Sin zasidra tudi v vaši.

Matjaž