»A species had been armed with a double edged blade
A guardless weapon of delusion
Forged of a mirage of inherent transcendence
In the tangled mechanisms of life itself«

Kot strela z jasnega so nas v začetku septembra poljski prvaki nihilističnega black metala Mgła presenetili s četrtim dolgometražcem, zloglasno naslovljenim Age of Excuse. In kaj pričakovati od albuma, ki se je pojavil brez večjega pompa, številnih najav in metanja kosti za glodanje oboževalcem? Ogromno. Mgła pač delujejo tako. To se odraža že na odru, kjer v ospredje ne stopijo akterji, ampak govori le glasba, ki je bistvo vsega.

Age of Excuse na prvi pogled posebej ne odstopa od svojih predhodnikov. Šest skladb nosi ime albuma, razlikujejo se samo z dodatkom rimskih številk. Nič novega torej, saj je to zdaj že nekako zaščitni znak, ki tako predstavlja tudi rdečo nit albuma ali bolje rečeno nakazuje, da gre ponovno za neke vrste konceptualni album. Glasbeno Mgła nadaljujejo tam, kjer so z več kot odličnim predhodnikom Exercises in Futility končali. Age of Excuse se začne s »škripanjem« zob, in to dobesedno, nadaljuje pa z zdaj že značilno melodičnostjo, ki nekako pritegne tudi širšo množico poslušalcev. To je najbolj opazno pri drugi in zadnji skladbi ploščka, kar pa seveda nikakor ni slabo, ampak še dodatno prikaže širino, ki jo premore Mgła. Zanjo značilno stopnjevanje napetosti, ki vsakič znova izstopa z drznim ponavljanjem kitarskih riffov, bi pri drugih bandih delovalo pretirano in že doseglo višek po le nekaj poslušanjih, Mgła pa dosežejo ravno nasprotno. Dosežejo to, da te to ponavljanje še dodatno pritegne, hipnotizira in popelje v sfere, kjer je pomembna le glasba. Seveda je treba poudariti, da se ta repetitivnost razbije z besedili, ki gradijo zgodbo in nadgradijo glasbeno podlago. To je nakazano že takoj na samem začetku in celotna nit je tako prepletena skozi celoten album, kjer z nasprotji (»Grayness and glitz, Glitter and gehinnom«) dosežejo neopredeljenost, neodločnost človeškega bita. Nihilizem s tem popeljejo še stopničko višje in prikažejo spopad človeka s pomenom življenja samega v svetu, kjer vera v nekaj boljšega, lepšega ne obstaja in razumskost ne prinaša odrešite, tako s strani brezglave črede kot tudi individuuma, ki išče izhod brez uspeha. Celoten koncept tako poslušalca, oziroma v tem primeru bralca, ohranja na trnih, saj se napetost nenehno stopnjuje in na koncu ne doseže vrhunca, temveč prinese spoznanje brezupnosti in nesmisla.

Kljub tem netipičnim prijemom se tokrat, celo v večji meri kot pri predhodnikih, pojavijo deli, ki gredo glasbeno hitro v ušesa in kljub enostavnosti dosežejo svoj namen.

»Falling hopes whip the ground
Among laments of sunken millennia
There are no paths to follow
But a nightmare of endless repetition«

Torej lahko rečemo, da je Age of Excuse grajen na isti osnovi kot predhodnik in nekako ne prinaša nič novega? Na prvo žogo mogoče res, a če smo bolj pozorni, najbolj izstopata dve stvari. Glasbeno je to Age of Excuse III, saj je najbolj atipična skladba celotne diskografije zasedbe. Zvok kitare na trenutke spominja na tuljenje siren in deluje zmedeno, neobičajno, a vendar sovpada z ostalo glasbeno podlago ter povzroči nekakšno disonanco, stres in vznemirjenje. V tem komadu lahko tudi opazimo povezavo zvoka z drugim projektom izpod peresa dvojice, ki sliši na ime Kriegsmaschine.

Druga in zame najbolj zanimiva stvar, ki naredi album Age of Excuse še bolj poseben, je naslovnica. To je tokrat ustvaril poljski umetnik Zbigniew M. Bielak (Ghost, Watain, Vader, Absu itd.). Mgła ustvarjajo tako, da vsaka malenkost predstavlja delček celote izdelka in nobena stvar posebej ne izstopa. Tako tudi naslovnica predstavlja ciničnost, nihilizem in melanholični pogled na svet, ki je izražen skozi glasbo in – kot že rečeno – predvsem besedila celotnega albuma. Tako lahko brez večjih zadržkov rečem, da besedila na tem albumu, in če pogledamo bolj natančno tudi prejšnjih izdajah, niso postavljena na drugo mesto, ampak se lahko enačijo z glasbo in še dodatno vplivajo na čustva in dojemanje poslušalca, ki pa si kljub temu sam ustvari sliko, ki jo predstavlja album. Naslovnica tako kot zaključek celote do potankosti in zelo podrobno prikazuje to, kar se skozi besedila prepleta in oblikuje album z naslovom Age of Excuse.

»What has to be done, has to be done
The human nature is what it is
We cover our eyes in a call to arms
And turn one edge toward ourselves«

Doba opravičil, brez pomena in izhoda … cilj je poguba, ki jo bomo zakrivili sami sebi in nič ne moremo, da bi to preprečili. Mgła v vsej svoji lepoti.