Poljaki Mgła so ena tistih zasedb, formiranih po izteku devetdesetih, ki jim je znotraj black metal scene uspel večji preboj kljub poplavi bandov, ki se spogledujejo s podobnim podžanrskim pristopom. Kljub petnajstim letom delovanja ter desetim letom aktivnega izdajanja ploščkov je po albumih Groza (2008) in With Hearts Toward None (2012) Exercises In Futility šele tretji dolgometražec zasedbe. Diskografijo banda tako dopolnjujejo tri zelo kakovostne EP-izdaje (Presence (2006), Mdłości (2006) in Further Down The Nest (2007)) poleg sodelovanja na kompilaciji Crushing The Holy Trinity različnih bandov že dobro desetletje nazaj. Na omenjenih izdajah je Mgłi uspelo zgraditi (in tudi iz izdaje v izdajo nadgraditi) prepoznaven zvok, ki temelji na nalezljivih dvojnih kitarskih linijah in kljub precejšnji melodičnosti za »klasičen« black metal presenetljivo ohranja primerno temačnost za ta (pod)žanr.

Na Exercises In Futility ni nič drugače. Plošček nam prinaša šest novih pesmi, ki so kot vselej označene z imenom ploščka in pripadajočo rimsko številko, kar daje albumu še dodaten vtis homogenosti in skoraj konceptualne povezanosti skladb. Omenjene dvojne kitarske linije, ki ustvarjajo osrednjo melodijo posamezne skladbe, so tokrat celo še za odtenek bolj izrazite (in tudi celo še bolj »catchy«) kot običajno. Vsaka osrednja melodija oziroma riff v skladbi pravzaprav funkcionira kot nekakšen odlično zgrajen »hook«, ki poslušalca ne izpusti iz primeža vse do konca ploščka. Kljub temu da gre kot vselej v albumih Mgłe s tehničnega vidika za precej nezahtevne in v osnovi razmeroma enostavno zgrajene komade, Mgłi znova in znova uspeva izjemen preplet osnovnih kitarskih melodij, ki so obenem zgrajene tako, da poslušalcu zelo težko ne gredo v uho. Kot rečeno pa kljub temu glasba Mgłe ostaja še vedno temačna in jih v tem kontekstu dela kot enega najbolj melodično zvenečih black metal bandov, ki ne sodijo v podžanr melodičnega (in pogosto že kar pocukranega) black metala. S produkcijskega vidika zvok sicer ni umazan, ampak še vedno ravno dovolj nečist, da ne zveni pretirano sterilno in predstavlja pomembno dodano vrednost za album. Čeprav težko govorimo o kakšnih vokalnih presežkih, vokali zelo dobro sovpadajo z instrumentalnim ogrodjem skladb, obenem pa je zanimiva tudi lirika, ki se sicer spogleduje z že ničkolikokrat prežvečenim nihilizmom, ki pa je v tem primeru (hote ali nehote) posrečeno paradoksalen in samoironično refleksiven.

Mgła sicer v svoji glasbi ne delajo nič revolucionarnega in ne izstopajo s kakšno posebno ekstravagantnostjo, tehnično podkovanostjo ali eksperimentiranjem z zvokom, temveč jih krasi izreden občutek za komponiranje brezčasnih in hitro zapomnljivih melodij, ki pa se jih (za razliko od marsikatere druge zasedbe) poslušalec tudi zlepa ne naveliča. Mgła tako ostaja eden izmed bolj relevantnih sodobnih black metal bandov, Exercises In Futility pa morda predstavlja celo njihov najbolj dodelani plošček do sedaj, ki bo zadovoljil vse dosedanje poslušalce zasedbe, zelo verjetno pa pritegnil tudi še kakšnega novega.