RECENZIJE

5. 6. 2018
Mist - Free Me of the Sun
Soulseller Records, 2018

Mist so zasijali na slovenski glasbeni sceni leta 2012. Ni trajalo dolgo, da je zasedba povila svoje prve studijske izdelke, natančneje Demo in EP Inan’. Oba posnetka sta bila na domačih in tujih tleh zelo dobro sprejeta in sta zasedbi odprla vrata na mnoge evropske dvoranske in festivalske odre. Temelji za prvi celovečerni izdelek so torej bili uspešno položeni, prve kadrovske težave še pred izdajo EP-ja z zamenjavo Nine Grizonič na kitari, namesto katere to zdaj vihti Blaž Tanšek, pa zasedbi tudi niso škodile. Potrebna sta torej bila samo še čas in mir, da se peterica ponovno zaklene v studio, vadbeni prostor, samotno gozdno uto ali klet in posname prvenec.
Čeprav si želi band, da bi ga studijski prvenec odrešil sonca, ironično ta kar žari od volje, da ga zazna ves svet. To pa ne pomeni, da imamo pred seboj izdelek, ki opeva sonce, rožice in čebelice, temveč nagovarja v slogu velikih imen doom metal scene mračnejše teme. Kakor tematsko tako tudi glasbeno iščejo Mist navdih pri klasikih doom metala in ga temu primerno tudi križajo s konkretno dozo okultnega rocka, vendar ta okoliščina nikakor ne pomeni, da išče zasedba bližnjice ali da kopira. Z navedenimi tendencami smo imeli opravka že na obeh predhodnih studijskih izdelkih, ki vsem poznavalcem služita kot odlična orientacija pri odkrivanju in spoznavanju prvenca. Ta namreč pri uporabi posameznih elementov ne preseneča, temveč se trdno drži predhodno začrtanih glasbenih okvirjev. Pa zaradi tega dolgočasi? Nikakor ne. Mist ponudijo nekaj manj kot 50 minut poznanih in pričakovanih ritmov, ki v desetkratni izvedbi vsakič ponudijo malenkost, s katero se med seboj razlikujejo. Močne rdeče niti torej bandu ni moč očitati.

Na podobnih ritmih in bolj ali manj enakem tempu zgrajena repetitivnost je še dodatno utrjena z bolj ali manj istim vokalom, ki iz močnega ospredja visi nad vsemi instrumenti. Ninin vokal je sicer postal močnejši in izrazitejši, toda še zmeraj bi si želel več variacij, s čimer bi bilo albumu ponujene več razgibanosti. In če sem že ravno pri tem, kaj pogrešam. Dejansko pogrešam en pravi hit, ki takoj zleze v uho in tam odmeva cel dan. Sicer je na albumu kar nekaj momentov, ki so zaradi svoje repetitivnosti kar nalezljivi, tako na primer komad Demonized, a osebno pač menim, da se noben komad prav resno ne približa odličnemu Frozen Velvet z EP-ja Inan’.
A ker ne želim zaključiti mojega spisa z negativnimi mislimi, s katerimi bi zagotovo naredil albumu krivico, bi izpostavil dva komada, ki sta me med poslušanjem konkretno nagovorila. Prvi bi bil December, ki je naslovu ustrezno dokaj otožen in ki bo v mrzlih in pobeljenih decembrskih dneh predstavljal odličnega spremljevalca po naravi. Drugi pa bi bil The Offering, s katerim je band napovedal album. Ta se za moj okus še najbolj približa pravemu hitu, ki z igrivim kitarskim riffom ustvari vedrejše vzdušje in temu primerno protiutež sicer splošnemu vzdušju na albumu. Me prav zanima, v kolikšni meri bo plošček bandu prinesel želeno svobodo.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
18. 7. 2018
Cavus - The New Era
Recenzija
16. 7. 2018
Marduk - Viktoria
Recenzija
13. 7. 2018
Ihsahn - Àmr
Recenzija
11. 7. 2018
Condemnatio Cristi - Dreamcrusher
Recenzija
6. 7. 2018
Ghost - Prequelle
Recenzija
4. 7. 2018
Djevel - Blant svarte graner
Recenzija
29. 6. 2018
Behemoth - Messe Noire (Blu-ray + CD)
Recenzija
27. 6. 2018
Goragorja - Ulkus
KONCERTI & FESTIVALI
22. 7. 2018
Colony Summer Fest 2018 – odpade!
Circolo Colony, Brescia, Italija
22. 7. 2018
Metaldays 2018
Sotočje, Tolmin
23. 7. 2018
MDC, Fršlus, Datura
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
23. 7. 2018
Combichrist, Wednesday 13, Night Club
Technikum, München, Nemčija
24. 7. 2018
Combichrist, Wednesday 13, Night Club
Explosiv, Gradec, Avstrija
24. 7. 2018
Iron Maiden
Arena Zagreb, Hrvaška