RECENZIJE

5. 6. 2018
Mist - Free Me of the Sun
Soulseller Records, 2018

Mist so zasijali na slovenski glasbeni sceni leta 2012. Ni trajalo dolgo, da je zasedba povila svoje prve studijske izdelke, natančneje Demo in EP Inan’. Oba posnetka sta bila na domačih in tujih tleh zelo dobro sprejeta in sta zasedbi odprla vrata na mnoge evropske dvoranske in festivalske odre. Temelji za prvi celovečerni izdelek so torej bili uspešno položeni, prve kadrovske težave še pred izdajo EP-ja z zamenjavo Nine Grizonič na kitari, namesto katere to zdaj vihti Blaž Tanšek, pa zasedbi tudi niso škodile. Potrebna sta torej bila samo še čas in mir, da se peterica ponovno zaklene v studio, vadbeni prostor, samotno gozdno uto ali klet in posname prvenec.
Čeprav si želi band, da bi ga studijski prvenec odrešil sonca, ironično ta kar žari od volje, da ga zazna ves svet. To pa ne pomeni, da imamo pred seboj izdelek, ki opeva sonce, rožice in čebelice, temveč nagovarja v slogu velikih imen doom metal scene mračnejše teme. Kakor tematsko tako tudi glasbeno iščejo Mist navdih pri klasikih doom metala in ga temu primerno tudi križajo s konkretno dozo okultnega rocka, vendar ta okoliščina nikakor ne pomeni, da išče zasedba bližnjice ali da kopira. Z navedenimi tendencami smo imeli opravka že na obeh predhodnih studijskih izdelkih, ki vsem poznavalcem služita kot odlična orientacija pri odkrivanju in spoznavanju prvenca. Ta namreč pri uporabi posameznih elementov ne preseneča, temveč se trdno drži predhodno začrtanih glasbenih okvirjev. Pa zaradi tega dolgočasi? Nikakor ne. Mist ponudijo nekaj manj kot 50 minut poznanih in pričakovanih ritmov, ki v desetkratni izvedbi vsakič ponudijo malenkost, s katero se med seboj razlikujejo. Močne rdeče niti torej bandu ni moč očitati.

Na podobnih ritmih in bolj ali manj enakem tempu zgrajena repetitivnost je še dodatno utrjena z bolj ali manj istim vokalom, ki iz močnega ospredja visi nad vsemi instrumenti. Ninin vokal je sicer postal močnejši in izrazitejši, toda še zmeraj bi si želel več variacij, s čimer bi bilo albumu ponujene več razgibanosti. In če sem že ravno pri tem, kaj pogrešam. Dejansko pogrešam en pravi hit, ki takoj zleze v uho in tam odmeva cel dan. Sicer je na albumu kar nekaj momentov, ki so zaradi svoje repetitivnosti kar nalezljivi, tako na primer komad Demonized, a osebno pač menim, da se noben komad prav resno ne približa odličnemu Frozen Velvet z EP-ja Inan’.
A ker ne želim zaključiti mojega spisa z negativnimi mislimi, s katerimi bi zagotovo naredil albumu krivico, bi izpostavil dva komada, ki sta me med poslušanjem konkretno nagovorila. Prvi bi bil December, ki je naslovu ustrezno dokaj otožen in ki bo v mrzlih in pobeljenih decembrskih dneh predstavljal odličnega spremljevalca po naravi. Drugi pa bi bil The Offering, s katerim je band napovedal album. Ta se za moj okus še najbolj približa pravemu hitu, ki z igrivim kitarskim riffom ustvari vedrejše vzdušje in temu primerno protiutež sicer splošnemu vzdušju na albumu. Me prav zanima, v kolikšni meri bo plošček bandu prinesel želeno svobodo.

SORODNE VSEBINE:
25. 5. 2015Mist - Inan' (EP) / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
27. 12. 2018
Haiduk - Exomancer
Recenzija
19. 12. 2018
Anaal Nathrakh - A New Kind Of Horror
Recenzija
12. 12. 2018
Carpe Noctem - Vitrun
Recenzija
26. 11. 2018
Archgoat - The Luciferian Crown
Recenzija
6. 11. 2018
Behemoth - I Loved You At Your Darkest
Recenzija
24. 10. 2018
Teleport - The Expansion (demo)
Recenzija
1. 10. 2018
Dalkhu - Lamentation and Ardent Fire
Recenzija
28. 9. 2018
Obscura - Diluvium
KONCERTI & FESTIVALI
18. 1. 2019
Dirty Skunks Fest 2019
Orto Bar, Ljubljana
19. 1. 2019
Inmate, Pale Origins, Sober Assault
Klub eMCe plac, Velenje
19. 1. 2019
Dead Kings Reign I
Viper Room, Dunaj, Avstrija
19. 1. 2019
Divlje Jagode
KluBar, Kranj
24. 1. 2019
Blu.Sine, Paragoria
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
25. 1. 2019
KoD Extra: MetalRock Akademija
Orto Bar, Ljubljana