Avstralska black metal zasedba Moon je bila ustanovljena leta 2007, nekaj časa je štela štiri člane, danes pa gre za projekt enega človeka, ki sliši na psevdonim Miasmyr. Miasmyr je torej v lanskem letu, po številnih EP-jih, demo in split posnetkih, svojim zvestim poslušalcem ter ostali black metal publiki končno ponudil prvenec, ki nosi naslov Caduceus Chalice.
Caduceus Chalice žanrsko, idejno in glasbeno, v smislu draženja čutila za sluh, ne ponuja nobenega napredka ali novosti, saj se drži preverjenih form, ki so jih pred desetletjem in več že uporabljali Darkthrone, Burzum in Abyssic Hate. Kljub nevarnosti, da se ponavljam in da bom zaradi tega morda izgubil na kredibilnosti, bom ponovno trdil, da je album še najbolj podoben Filosofem od Burzum. Oba albuma vsebujeta šest skladb (najšibkejši in sploh nepomemben argument, ki ga navajam zgolj zaradi popolnosti seznama), za oba so značilne skladbe epskih razsežnosti, oba združujeta in mešata prvine surovega s prvinami depresivnega in atmosferičnega black metala (Vikernesu je to uspelo seveda na dosti višji ravni) in oba albuma sta glede na ravnokar omenjene podžanre notranje razdeljena na dva dela, kar ju hkrati naredi eksperimentalna.
In kje so razlike? V uporabi klaviatur, ki so kljub razlikam obema služile kot orodje za ustvarjanje prizvoka eksperimentalnosti. Uporaba klaviatur na Filosofem je dosti bolj večstranska, saj jih Vikernes uporablja za ustvarjanje atmosfere ter kot polnozvočen instrument, ki dopolnjuje melodije na kitarah in bobnih oziroma je sam sebi dovolj in ne potrebuje druge instrumentalne spremljave. Miasmyr pa uporablja klaviature zgolj kot spremljavo, ki večinoma iz ozadja ustvarja določeno atmosfero.
Kje na albumu pa je moč slišati Darkthrone? Darkthrone so dejansko vseprisotni na blackmetalskem delu albuma, in sicer v obliki hreščečega, zlobnega in umazanega kitarskega efekta in vokala, ki ju vsi še najbolje poznamo z albuma Transilvanian Hunger. Hitro in skorajda nerazločno predstavljanje umazanih tonov pri skladbah Forest Samhain in Beneath spremlja druga kitara, ki dopolni glasbo Caduceus Chalice z razločnimi in čistimi romantičnimi melodijami, medtem ko za bas sploh ne vemo, da je bil uporabljen.
Medtem ko se lahko določene vzporednice na akustični ravni potegnejo z Burzum in Darkthrone, pa je glasba Abyssic Hate zastopana na čutni ravni. Od vseh možnih primerjav ravni oziroma plasti glasbenega ustvarjanja je ta dejansko še najbolj subjektivna in sporna. Medtem ko me ob poslušanju prve polovice Caduceus Chalice navdajajo podobni občutki kot pri Suicidal Emotions od Abyssic Hate, pa postane dojemanje teh občutkov po zaslugi že opisane uporabe klaviatur na drugi polovici prvenca skupine Moon dosti bolj intenzivna izkušnja. Toda ta intenzivnost zaradi dvajsetminutne zaključne skladbe kmalu zvodeni. Razen repetitivne in počasne melodije, ki zveni zanimivo samo prvih nekajkrat, komad dejansko ne ponuja nič drugega. In če se Caduceus Chalice zaključi nekoliko nekvalitetno, naj tudi jaz zaključim svoje pisanje z omembo te pomanjkljivosti, ki jih je na albumu za ljubitelje žanra bolj malo.