Album Mortualia je prvenec istoimenskega projekta ene osebe, in sicer Shatrauga, ustanovitvenega in hkrati edinega stalnega člana finske black metal zasedbe Horna ter člana drugih v black metal vodah znanih skupin kot so Sargeist, Behexen itd. Prvotni izid tega albuma sega sicer nazaj v leto 2007 in čeprav je Shatraug do danes pod imenom Mortualia posnel že tri albume, je ostal ta njegov depresivno-melanholični glasbeni projekt dokaj neznan. Letos pa je sledila ponovna izdaja tega albuma, kateremu je bil dodan (šesti) komad z naslovom Death Serenity.
Album Mortualia je tipičen predstavnik t. i. depresivnega black metala, največji učinek pa doseže, če ga človek posluša sam. Za to sicer ni potrebno, da je človek ravno depresivno razpoložen, se nahaja nekje zunaj v naravi, sredi mrzle zime, ali pa razmišlja o smrtnosti lastnega telesa, koncu življenja oziroma neskončnosti duha. Dovolj je že, če sam poseda nekje v kakšni udobni sobici in se prepusti mračnim in počasnim melodijam, ki ga ponesejo daleč onstran zidov, ki vsakodnevno omejujejo njegovo telo, če že ne tudi duha. Album v svoji low-tempo maniri človeka pripravi do razmišljanja o stvareh, za katere si sicer vzame premalo časa, hkrati pa so uporabljeni riffi znotraj posameznega komada dovolj monotoni, da pustijo misli prosto potovati in jih ne prikličejo nazaj, dokler riffi niso prekinjeni s koncem komada. Nato Mortualia ponudi le za odtenek drugačno melodijo, ki poslušalcu omogoča ponovno sledenje svojim mislim v enakem tempu dalje.
Čeprav gre torej za zelo temačen album, ki govori o smrti, osamljenosti in brezupnosti, pa ves čas poslušanja v mojih mislih ne prevladuje črna barva, kot bi človek morda takoj pomislil. Po glavi mi namreč rojijo modre, vendar ne sinje modre, in sive meglene podobe oddaljene pokrajine. Morda je za to kriva slika na naslovnici, morda pa tudi dejstvo, da kadar je govora o neskončnosti, ki je vsepričujoča na vseh šestih skladbah albuma, se pač najprej zatečem v naravo, kjer pomislim na neskončnost neba in morja. In tako kot ta dva naravna pojava, ostaja tudi človeška duša še nedokončno raziskana ter čaka na še več takšnih albumov, ki bi poslušalcu omogočili ravno to.
Drugo pomembno sporočilo, ki v depresivnih blackmetalskih vodah prav tako sploh ni nič posebnega, pravi, da je človek sam sebi dovolj. Človek se rodi sam in človek umre sam, vmes pa neprestano išče toplino, ki je dejansko ni.
Če vam je torej všeč black metal, kakršnega nam je ponudil že Varg Vikernes s komadom Dunkelheit, vokal, ki spominja na krike človeka, ki trpi hude bolečine, in če vam pojem black metal ne predstavlja neposreden sinonim za bobnanje s hitrostjo mitraljeza, potem vam bo Mortualia morda všeč. Vsi ostali, ki pa imate raje vesele, dinamične in kratke komade, pa tokrat ne boste prišli na svoj račun.