Mortuus Caelum iz Grčije so v začetku tega še mladega leta izdali svoj tretji studijski album z naslovom Ad Libertatem Per Mortem. Pogled na diskografijo banda, ki je nastal leta 2004 pove, da je bil ta sprva zelo produktiven, saj je v prvih treh letih izdal dva demo posnetka in kar dva studijska albuma. Nato je sledilo nekoliko mirnejše obdobje, v katerem so Grki izdali dva splita (s Hrizg iz Portugalske (2008) in z Winds Of Malice iz ZDA (2009)) in eno »best of« kompilacijo (2010).
Po izdaji kompilacije je bil očitno čas za nov studijski album, ki pa se stilsko dosti ne razlikuje od predhodnih dveh. Mortuus Caelum še naprej stavijo na hiter black metal, ki ga občasno popestrijo s kakšnim zanimivimi riffom, večinoma pa gre za prijeme, ki smo jih že slišali. Nekoliko drugače je pri tistih nekaj komadih, ki ne temeljijo na drvečih kitarah, dvojnem basu na bobnih in predvidljivih prehodih. Dober primer zanimivega komada, ki poslušalca preganja v srednjem do hitrem tempu, nosi naslov Typhon. V primerjavi s hitrejšimi komadi Typhon deluje mogočnejši, pomembnejši, bolj premišljen. Kitari sedaj ne sledita več skupaj »brezglavemu« oziroma dolgočasnemu šusu, temveč ena drži osnovno linijo, medtem ko druga brez pomoči efektov podaja groovy ritem. Poleg Typhon je vredno izpostaviti še prvi (Initium Novum – fenomenalen uvod v album, ki z nadaljevanjem zvodeni) in zadnji komad, ki nosi isti naslov kot album, toda je vse kaj drugega kot reprezentativen zanj. Skladbo Ad Libertatem Per Mortem odlikuje osrednji razigran/romantičen del, ki je vpet v že opisan neizviren šus.
Takšnih momentov je na Ad Libertatem Per Mortem sicer še nekaj, toda pod črto Mortuus Caelum albumu niso namenili dosti prostora za zanimive, razgibane ritme srednjega tempa. Band je sicer poskušal z nenadnim menjavanjem ritma, šus – kitarski akustistični vložek – šus, nekoliko popestriti dogajanje, kar pa vseeno ne dvigne nivoja albuma dosti nad povprečje. Primerjave z De Mysteriis Dom Sathanas (Mayhem) ali Transilvanian Hunger (Darkthrone) so na mestu, vendar na drugi strani pretehta dejstvo, da gre za albume z nezamenljivo atmosfero (marsikdo bi rekel dušo), ki so nastali pred skorajda dvajsetimi leti, vmes pa je bilo posnetih že dovolj albumov, ki so se jim bolje približali kot recenzirani in takšnih, ki so zveneli manj sterilno.
V prihodnosti bi si za glasbo Mortuus Caelum želel še več tega, kar je trojica predstavila z zgoraj izpostavljenimi komadi, saj so fantje definitivno na pravi poti, medtem ko bo Ad Libertatem Per Mortem všeč vsem, ki brezkompomisno prisegajo na zadnjo izdajo iz hiše Smargroth.