Kombinacija višjih kozmičnih sil je tirnice življenja postavila tako, da sem bil ob pravem času na pravem mestu, zato lahko danes tukaj kot skromen poznavalec drugega ali tretjega največjega metal banda na svetu pišem dotične vrstice. Zgodba trojice, v kateri se v glavnem vse suče okoli mojstra v »prenašanju« Jacka Danielsa, heavy metal/hard rock starine Lemmyja Kilmistra, je poznana vsem, glede na pozen čas objave te recenzije pa tudi o Aftershocku ne bom znal povedati kaj preveč novega, česar največji fani tega banda ne bi znali povedati najkasneje 19. oktobra lani (en dan po uradni izdaji recenziranega albuma v Nemčiji). Priljubljenost banda tudi po štirideset letih nikakor ni padla, o tem pričajo prodajne številke albuma v ZDA, kjer je bil le-ta samo v prvem tednu prodan v več kot 11.000 izvodih.
Toda deljenje splošnega navdušenja nad dvaindvajsetim albumom britanskih heavy metal dedkov me je prijelo relativno pozno, saj sem se kar nekaj časa zmrdoval nad sicer dvema najbolj izstopajočima komadoma na ploščku. Lost Woman Blues je, kakor že ime napove, blues štiklc, pri katerem sem zelo dolgo potreboval, da sem naredil preklop od uporabe klišejskih žanrskih prijemov do povsem motörheadovske interpretacije le-tega. Enako pa velja za drugi vrhunec albuma, baladno Dust and Glass, ki je v mojih ušesih dolgo časa zvenela preveč iz vseh vetrov pobrana interpretacija balade, dokler pač nekega dne ni nastopil svetovno znani »aha-efekt«.
Seveda pa se ne vrti cel album samo okoli teh dveh komadov, saj bi to pod črto kljub vsemu pomenilo, da je slab. Tokrat najbolj nalezljiva komada sta torej vse kaj drugega kot tipična za Motörhead, vendar ponuja Aftershock po drugi strani dovolj standardne glasbe, da noben ljubitelj ali le bežni poznavalec zasedbe nekaj več kot tričetrturnega glasbenega tripa ne zaključi nezadovoljen. Med iskanjem dlake v jajcu bi v tem oziru lahko tudi govoril o šibki plati albuma, saj se njegovi glavni presenečenji odvrtita že v prvi polovici, s čimer plošček po n-tem poslušanju proti koncu ne zažiga več z enako udarnostjo. K sreči se v drugi tretjini pojavi še komad Silence When You Speak to Me (s štirimi minutami in pol najdaljši komad), ki bi ga osebno zaradi njegove spevnosti in sporočilnosti postavil ob bok že omenjenima dvema.
Šok po slabi novici o Lemmyjevem zdravstvenem stanju je band pri svojem poslušalstvu pomiril na najboljši možen način in tako pokazal, da še nikakor ne spada med staro železo, temveč zna še zmeraj postreči s svežimi idejami. Še na mnoga leta!