Še šteje kdo od vas? Za tiste, ki ne: točno 40 let obstoja in 23 studijskih albumov. In še en statistični podatek: album se je v Avstriji, na Finskem, v Nemčiji in Veliki Britaniji povzpel na prvo mesto tamkajšnjih lestvic najbolje prodajanih albumov, medtem ko se je recimo v ZDA uvrstil na 35. mesto Billboardove lestvice. V tem slogu bi lahko nadaljeval še nekaj časa, a že na tem mestu je jasno, da je bil album pri ljubiteljih banda pozitivno sprejet.

Iz tega razloga se raje posvetimo glasbi. Zanjo bi rekel, da je Bad Magic dosti bolj direkten kot predhodnik Aftershock, dosti bolj klasično motörheadovsko rockerski in posledično tudi dosti manj zapomljiv. Ko se predvajanje albuma konča, od tega v ušesih skorajda ostane samo zadnja pesem, ki pa je priredba. Morda odmeva ta pri poslušalcu tako dolgo zaradi svoje ogromne prepoznavnosti, gre namreč za Sympathy for the Devil še bolj slavnih The Rolling Stones, ki pa jo trojica iz Anglije izvede na sebi značilen način. Poleg odlične priredbe se splača izpostaviti še Shoot Out All of Your Lights zaradi kitarske rifaže, Evil Eye zaradi zelo učinkovitega efekta na vokalu, balado Till the End zaradi … Enostavno zato, ker so balade iz hiše Motörhead zmeraj zakon.

Ostali komadi pa zvenijo kul, zvenijo tako, kot morajo, da si zna vsakdo, ki jih sliši, brez večje pomoči predstavljati bandov logotip in se temu primerno hudomušno nasmejati. Kaj več pa po mojem Bad Magic ne premore, česar so se morda zavedali tudi Lemmy & co. in so zato priredbo namenoma uvrstili na konec albuma. Tovrstnih prijemov se bandom njihovega kova načeloma ni treba posluževati.