Narnia se tudi na četrtem albumu niso izneverili tradiciji in na naslovnico postavili kralja živali, leva. Na naslovnici torej nič novega, z glasbenega vidika pa Švedi nadaljujejo tam, kjer so končali na predhodniku Desert Land.
Srce albuma še vedno predstavljajo epske skladbe srednjega tempa, med katerimi velja izpostaviti zaključno, 14 minutno, pompozno The Great Fall Of Man, na kateri gostuje Saviour Machine vokalist Eric Clayton. Tu še posebej do izraza pride mistična atmosfera, ki se kot rdeča nit vleče skozi cel album. Včasih močno prevladujoče neoklasično igranje kitarista Carljohana Grimmarka je zamenjala (že skoraj) enakovredna vloga vseh instrumentov, kar je zelo opazno pri rahlo progresivnem instrumentalu Ground Zero. Po drugi strani je album za odtenek raznovrstnejši od prejšnjega; hitre skladbe (Back From Hell, Judgement Day z Anderson Johanssonom iz Hammerfall za bobni) so z ostrejšimi, tršimi riffi in močnejšimi bobni pridobile na agresivnosti. Temu se je prilagodil tudi vokalist Christian Rivel, čigar vokal in krščanska besedila ostajajo zaščitni znak zasedbe.
Na The Great Fall je torej prišlo do majhnih sprememb. Glavna, ki se je kazala že na predhodniku, je ta, da lahko Narnia obravnavamo kot band in ne več kot projekt dveh glasbenikov. A zgodilo se ni nič tako pretresljivega, kar bi povečalo oziroma zmanjšalo njihovo bazo fanov.

Matjaž