Preden pričnem natančneje opisovati vzdušje, občutke in posamezne pesmi prvenca finske zasedbe Nattfog, bi želel podati splošen vtis, ki se je po dveh tednih poslušanja tega black metal izdelka usidral v mojem želodcu. Mustan Auringon Riitti je soliden album, ki na začetku pritegne vso poslušalčevo pozornost, po nekaj poslušanjih nato prvotno navdušenje in prepričljivost izpuhtita, zamenja pa ju nekoliko ravnodušen občutek nad slišanim. Takšna pač je usoda solidnih albumov, ki se držijo usidranih in preverjenih korenin določenega žanra. Če glasbeniki ne uspejo ali ne želijo svoji glasbi dodati nečesa modernega, drugačnega ali celo senzacionalističnega (kot Hoest in njegov banjo), bo njihov izdelek pri izkušenemu poslušalcu z bogato zgodovino glasbene percepcije po določenem času potonil v pozabo. Na drugi strani pa lahko ta isti album pri nekoliko mlajših ali poslušalcih, ki določen žanr komaj spoznavajo, naleti na izredno pozitiven odziv, saj bodo v njem prepoznali vse značilne lastnosti, na katerih je ta žanr »odrasel«.
Nekoliko večjo mero pozornosti skupina sicer vzbuja z vsebinsko oznako NS (nacionalsocializem), s katero so v Encyclopaedia Metallum: The Metal Archives označena njihova besedila. Toda po nekoliko podrobnejši analizi besedil s strani uredništva tudi ta aspekt odpade. Nattfog, ki se po slabih petih letih obstoja lahko ozrejo nazaj na tri izdaje, se bodo na naslednji morali nekoliko bolj potruditi, če bodo želeli usvojiti večji komercialni uspeh. V kolikor to sploh ni njihov namen, pa bodo s podobnimi izdajami zagotovo razveselili še kakšnega neomajnega ljubitelja finskega old-school black metala.
Nattfog so namreč daleč od tega, da ne bi obvladali svojih instrumentov ali da bi stradali ob pomanjkanju idej in dobrih riffov. V predstavljenem okviru (in morda dvajset let nazaj v preteklosti) bi skupina zagotovo veljala za eno izmed vzhajajočih zvezd omenjene glasbene zvrsti. Album se prične s komadom Blinding Fog, kitarsko-bobnarskim introm v spremljavi tamburina, ki se konča s padanjem dežja. Padanje dežja se razširja na pričetek drugega komada (Path Of The White Wolves), ki ga nato zamenja prvi mid-tempo riff. Ta je dokaj »catchy« in se tekom komada večkrat ponovi. Bas je potisnjen v skorajda neprepoznavno ozadje, kitare temeljijo na surovi in hreščeči distorziji, vokali so hladni in obdelani z efektom, tako da se zlijejo z zvokom kitare. Tretji komad (Reaching To The Stars), ki je še nekoliko počasnejši, ne ponuja kaj dosti drugačnosti, v podobnem duhu pa mine še preostali del albuma. Nekje na drugi polovici atmosfero prekine instrumentalni intermezzo, ki spominja na drugo polovico albuma Filosofem od Burzum. Sledi še ena black metal žalostinka v stilu Nargaroth in nato nekaj več kot osemminutni instrumentalni zaključek z uporabo različnih trobil.