Münsterski kvintet Neaera je po mojem mnenju vse kar je imel predstaviti in pokazati, uspešno predstavil in pokazal na prvih dveh albumih, Rising Tides Of Oblivion in Let The Tempest Come. S tema izdelkoma se je prikazala zasedba, ki je z mešanjem švedskih death metal vplivov (in z velikim deležem Bolt Thrower) šla naprej od tiste točke, kjer so kakšni Heaven Shall Burn ostali v času (in se začeli ponavljati) ali pa so nekoč kaotični Caliban postali jokajoč emo užas.
A Neaera niso postali jokcavi, so pa se ustavili v času. Čeprav je med posameznimi izdajami preteklo po več let, pa tudi band je postal koncertno izjemno aktiven, so nekako ostali v svojem (zvočnem) svetu, kjer je tema že predstavljena, variacij pa je vse manj in manj. A na srečo jih je še nekaj.
Če se vam bo pri prvih dveh pesmih zdelo, da ste vse že slišali, bodo ostali komadi poskrbeli za nekaj dobrih presenečenj, ki se kažejo predvsem v pametni rabi bobnarskih ritmov in tistega patosa, ki ga s kitarami uspešno ustvarjajo Neaera. Tako boste sprva jamrali, a potem kar lepo kimali ob glasbi in se potapljali v mračni svet, s katerim Neaera tvorijo ekvivalent naši realnosti in ne eskapizem. Besedila so še vedno družbeno kritična in precej inteligentna, kar je v tem žanru (še posebej, če band prihaja iz Nemčije) nekaj edino resnično dobrega. A kaj, ko je medij – glasba – nekako … ostala v času.
Kar je res škoda. Zdi se, kot da bi Neaera ostali v zoni komfortnega in le izrabljali recept uspeha oziroma uspešnosti dobrega zvoka. A zaradi tega, žal, Forging The Eclipse – po zvočni podobi – ne zveni nič drugače kot prej. Produkcija je taka, kot bi ohranili nastavitve iz prejšnjih dveh plošč (Armamentarium in Omnicide – Creation Unleashed), kitarske harmonije in občasni breakdowni so čisto predvidljivi (kljub prej pohvaljeni žalostinski zvočni podobi). Stvar res rešujejo le mnogo bolj razgibani bobni (ja, treba je še enkrat poudariti), občasno res mastni riffi ter vokali Benjamina Hillekeja, ki so zdaj bolj kruleči kot kričeči, je pa škoda, da je vokal, v katerem sta istočasno združena kruljenje in kričanje, tako pogost na tej plošči. Sprva je zanimiv, nato pa postane prav monoton (čeprav ne toliko nadležen).
Občutki so ob tej plošči mešani – medtem, ko po eni strani ne ponujajo nič novega, so Neaera vsaj v tej death/metalcore sceni še vedno vodilni, saj znajo narediti pesmi, ki jih pomnite. A težave nespremenjene zvočne podobe in predvidljivosti albuma velikokrat zasenčijo vse, kar je na tej plošči svetlega. Zdaj pa je le na vas, če boste dovolili, da vam to odvzame voljo do globljega vpogleda v CD. Presodite sami.

Ivan