Nebulous je petčlanska zasedba iz Portugalske, ki sama sebe uvršča v progresivno- eksperimentalen metal. Na samonaslovljenem prvencu pa prevladuje predvsem djent, groove ter veliko poliritmov. Seveda ne manjka tudi progresive in ambientalnih harmonij, a vse skupaj temelji na djentu. Če bi glasbo in vokal razdelili in iskali podobnosti, pa lahko Nebulous označimo kot mešanico Lamb Of God (vokal) ter Messhuggah (glasba). Izjemno podobnost med vokaloma Randya Blytha ter vokalom Snakea (Nebulous) boste slišali že v prvem komadu, saj je kar očitna.
Na ploščku je devet komadov, ki predstavijo vse možnosti prepletanja zvrsti, s katerimi zasedba eksperimentira. Povsem djentovsko začne Abnegation, ki z veliko groova in poliritmi poskrbi, da boste prisluhnili celotnemu izdelku. Kruljenje, v katerem slišimo Blytha, in odlično progresivno naraščanje in padanje glasbene podlage nam takoj dajo vedeti, da bo iz te moke veliko kruha. In to odlično pečenega. Dokaj podobno nadaljuje tudi Dharma, ki v sprva malo bolj počasne ritme vnese ambientalne harmonije. Nausea ne prekine tradicije, ampak vse skupaj združi in doda še clean vokal. Tako nastane zelo razgiban komad, ki od zlomljenega djenta preide v atmosferično, temačno obarvano progresijo. V komadu Hyperborea se zasedba popolnoma odmakne od djenta. Glavno vlogo tokrat prevzame melanholičen clean vokal, ki se na koncu razvije v growl. Skozi celoto pa je glasbena podlaga minimalna in bolj ritmična – melodije so le občasne. Ritmično in bolj počasno ter atmosferično nadaljuje tudi Gaea, kjer glavno vlogo prevzameta kitari. Atmosferično preigravanje, ki vodi v melodijo in (prvo) kitarsko solažo albuma, nas prisili k poslušanju oz. osredotočanju na podlago. Sorah se zopet vrne k trdim djent ritmom, ki brez posebne melodije skorajda enolično vodijo komad do vrhunca, kjer se prepletata growl ter clean. Po vrhuncu se celotna zadeva umiri in zelo minimalistično tudi konča. Emphereal se zopet malenkost oddalji od djenta in zasedba se vrne k progresiji. Vokal prevzame glavno vlogo, niti vleče tiho kitarsko ozadje. Celoten komad raste in pada s progresivnim ozadjem, medtem ko vokal vztraja na neki stalni kruleči točki. Najdaljši komad albuma se vam bo vlekel kot čreva, a je ob primernem poslušanju eden izmed boljših na albumu. Benighted nadaljuje počasno progresijo, ki jo ob mešanju z djentom dvigne na svoj edinstveni nivo. Vokal tokrat stopi v ozadje in na momente se pojavi občutek, da je pretih. Album zaključi instrumentalni outro Contemplation, ki sicer z nič preveč truda celoto umiri.
Po večkratnem poslušanju albuma lahko Nebulous brez problema postavim ob bok Messhuggah, Lamb Of God, Periphery ali Vildhjarti, kar je tudi edino pravilno. Izjemna raznolikost albuma, prepletanje mnogih zvrsti in odličen vokal so vstopnice zasedbe za odhod iz globin v višave. Portugalci verjetno še dolgo ne bodo odšli z moje playliste, upam le, da bodo tako dobro, kot so začeli, tudi nadaljevali.