Neurosis so po skoraj štirih letih ponovno tu z novim studijskim dolgometražcem. Pri zasedbah takega slovesa in kilometrine je pred vsakim novim studijskim ploščkom prisotna mešanica navdušenja ob obetu svežega materiala in na drugi strani bojazni, da se morda tokrat kaj zalomi. Seveda se slednje lahko zgodi prav vsakemu bandu, ne glede na dolžino ustvarjanja, toda pri skupinah, kot so Neurosis, ki s svojim pristopom in konstantno kakovostjo uživajo skoraj univerzalno spoštovanje glasbene srenje (celo dela tistih, ki jih njihova glasba posebej ne zanima), je to še posebej izrazito.
K sreči Neurosis to bojazen (kot vselej) razblinijo že po nekaj uvodnih taktih. Čeprav ne gre za radikalno spremembo v zvoku ali kakšno posebno inovacijo, prav tako ne moremo govoriti zgolj o pogrevanju starega materiala. Retrospektiva lastnega ustvarjanja sicer preveva vse skladbe na ploščku, toda hkrati je tudi zazrta v prihodnost, v nekaj novega, svežega, še ne realiziranega. Zdi se, da Neurosis z leti »ožijo« polje eksperimentiranja z zvokom in prehajajo na raven nekakšnega »mikroeksperimentiranja«, kjer se bolj očitne spremembe pojavljajo zgolj v najmanjših detajlih, kot da bi nekako previdno slutili, da se po dobrih treh desetletjih ustvarjanja utegne vsak trenutek malha idej izprazniti z nepričakovano naglico; rezultat slednjega utegne biti tudi zelo »zmerna« dolžina ploščka. Posamezne dele albuma bi sicer verjetno brez težav umestili tudi v obdobje druge polovice devetdesetih in začetka enaindvajsetega stoletja, ko je bil band še vedno na svojem ustvarjalnem vrhuncu, čeprav resnici na ljubo pri Neurosis o čem drugem (kot je npr. stagniranje) sploh težko govorimo.
Neurosis so torej še vedno dobri stari Neurosis; Fires Within Fires tako prav nič ne zaostaja za predhodnikom Honor Found In Decay (ki je marsikoga iz meni neznanega razloga pustil razočaranega), prej nasprotno, verjetno pa se brez težav kosa še s katerim izdelkom v opusu zasedbe. Kot vselej v primeru Neurosis, s spoštovanjem.