Ne morem si pomagati, da ne bi. Ne morem si pomagati, da ne bi prisluhnil albumu, EP-ju ali singlu, ki nosi ime Neurotech, pa čeprav vem, ali pa sem vsaj dodobra prepričan v to, da je Wulf tako zelo stopil v svet elektronike, da mu skorajda nočem več slediti. Zahvaljujoč lastni trmi in majhnim korakom, ki jih dela Wulf, pa sem tudi na četrtem studijskem albumu Stigma uspel najti nekaj trenutkov, zaradi katerih bom albumu tudi v prihodnje ob določenem razpoloženju namenil trenutke svoje pozornosti.
Uvodni instrumental, naslovni komad Stigma, me je sprva s svojo poppish/dance obarvano naravo vrgel v vode, ki jih nisem želel okusiti. Toda nato sem zaslišal Fear the Fear in zatem še Of Adversity, ki sta me presenetila z relativno surovimi kitarskimi udarci, ki sem jih pogrešal recimo na predhodniku Infra Versus Ultra. Stigma torej niso samo zasanjane, počasne, baladne ali romantične elektronske melodije, ki pred oči prikličejo zvezde in širno vesolje, temveč tudi prizemljeni in direktni kitarski riffi, ki ne samo sledijo elektroniki, temveč posameznim komadom oziroma albumu v celoti dodajo kontrast, po katerem Neurotech dejansko slovi.
Seveda je plesnih ritmov na Stigmi kar dosti, zaradi česar si znam kakšen komad (recimo Brighten) predstavljati tudi iz zvočnikov katere koli diskoteke, medtem ko njeni obiskovalci sploh ne vedo, na kakšne ritme se dejansko gibljejo. Toda po drugi strani je ta poppish elektronika fino pomešana s tistimi poznanimi, s pomočjo klaviatur proizvedenimi techno ritmi iz osemdesetih, s čimer je komadom vcepljena trdna osebnost, ki jo je Wulf ustvaril pred nekaj leti.
Za konec pa si je Wulf s To Theta State privoščil še zaključni elektronski instrumental epskih razsežnosti. Ta, poenostavljeno rečeno, outro predstavlja s svojimi več kot enajstimi minutami skupek različnih faset Wulfove elektronske romantičnosti in zaključi album na povsem nepričakovan način.