RECENZIJE
Končno … Konec pravljic, konec slave božansko lepih vilinskih kraljev, konec zgodbic iz temnih hal škratovskih kraljestev sredi meglenih gorovij. Prenasičenost in popularnost evropskega, predvsem nemškega power metala, je v zadnjih desetih letih zasenčila »pravi« power metal, kombinacijo klasičnega heavy metala, thrasha, in tudi speeda, ki so ga konec osemdesetih proizvajali predvsem ameriški bandi Sanctuary, Jag Panzer, Iced Earth, Nasty Savage, Crimson Glory in s progresivnimi vplivi, death metal riffi nadgrajena kasnejša, sredi devetdesetih reinkarana verzija »Zatočišča«, Nevermore. Po dolgih petih letih čakanja je zopet prišel čas za novo dozo »Nikoliveč« in ta doza je ravno prava za potešitev potrebe po novem Nevermore m(at)e(ri)talu. Vedelo se je, da je perfektni This Godless Endeavor neprekoslijv, a vseeno ni bilo bojazni, da bi bolani profesorji Jeff, Warrel, Jim in Van lahko kakorkoli razočarali. Med ustvarjalno pavzo smo sicer dobili dve pošiljki v obliki solo albumov (instrumentalni Zero Order Phase album Jeffa Loomisa in Praises to the War Machine Warrela Danea), a Nevermore kot celota predstavljajo veliko več kot le kitarsko solo genialnost.
Jeff Loomis, kitarski bog, gospodar sedmih strun, se ponovno poslužuje epskih clean struktur (The Blue Marble And The New Soul, She Comes In Colors), težkih, udarnih riffov (izstopa naslovna skladba in vmesni riff v She Comes In Colors, Without Morals, Termination Proclamation), mnogo je menjav ritma ter terciarnih dvoglasij, včasih celo kvartarnih. »Filler« plošče je Emptiness Unobstructed, ki je strukturno podobna Believe In Nothing z Dead Heart In A Dead World, a slabša. Sicer so kitare na celi plošči močne (hja, Andy Sneap pač ne zna razočarati), riffi so vseskozi grajeni po več principih, večkrat pa opazimo lead linijo kitare vzporedno z vokalom, eno glasno, včasih dvoglasno, ob spremljavi shredderskega ritma C-uglašene kitare. Death metal riff kitare, spremljava erekcionalne, čiste vokalne linije + ne-death-metal nasičeni bobni = zakon!
Omeniti velja tudi od vseh mogočih substanc (baje) dokončno ozdravljenega basista Jim Shepparda, ki je z nekaj bas fili ponovno spomnil na svoje najboljše čase pri Sanctuary, kjer je vedno pustil pečat. Warrel Dane, eden najboljših piscev besedil vseh časov, ponovno vodi svoj kameleonski vokal od agresivnih, tiho-globokih, melo delov, do neverjetnih višin, kot vedno je poln emocij in teme (šepetanje v The Blue Marble And The New Soul) ter odlične artikulacije.
Nevermore so se vrnili v pravo/staro formo. Kot na primer na The Politics of Ecstasy, so na The Obsidian Conspiracy ponovno razvili strupen zvok, kontrastne kitare mu dajejo težo, odlična predstava vsakega člana individualno je nesporna, medsebojno dopolnjevanje se kaže na odru, ideje so odlične, album zveni, kot so si ga predstavljali … Je »preprostejši in dostopnejši« vsem ušesom, tudi tistim nevajenim Nevermore drugačnosti, za razliko od njegovih predhodnikov, brez dvoma. Poln je klasičnih Nevermore riffov, solaž in nasploh vseh ostalih zaščitnih znakov tega, zdaj že kultnega banda, a obenem očitno cilja na nove fane s širjenjem nalezljivih refrenov. Torej, kaj poreči? Če ste fan, boste ploščo kupili v vsakem primeru, sicer pa jo prej nekajkrat poslušajte na vseh možnih internetnih medijih. Nasvet pri poslušanju: včasih je preprostost najkompleksnejša.
Tilen