Ime Nightshade celo med nadpovprečno razgledanimi metalci najbrž ne pomeni veliko ali pa nič. Kaj pa Q5? Verjetno tudi ne, razen med tistimi starejšimi, ki smo stružili metal že v osemdesetih za časa bivše države in nas je Music For Nations nekoč osrečil s posebej za jugoslovanski trg narejeno kompilacijo Welcome To The Metal Zone.
Q5 so poleg Queensryche verjetno najboljši metal band iz Seattla, a za razliko od slavnih sosedov jim ni uspel preboj v prvo ligo. Po fenomenalnem prvencu Steel The Light, zame enem od desetih najboljših metal albumov vseh časov, se je band z drugim, zelo povprečnim albumom When The Mirror Cracks znašel v slepi ulici in kmalu jih je zapustil ustanovitelj in gonilna sila skupine Floyd Rose. Preostala četverica je nadaljevala glasbeno pot pod novim imenom – Nightshade. Band je sicer ostal pri življenju vseh dvajset let, komercialno pa so ostali zvesti svojemu imenu – v temi in v senci, skratka zanje skorajda ni slišala živa duša.
Stand And Be True je njihov tretji album (ne vštevši albumov Q5) in kar takoj moram priznati, da prvih dveh nisem še nikoli slišal. Še več, kljub temu, da sem že dvajset let velik fan Q5, nisem do pred nekaj meseci nikoli slišal za Nightshade. A ko sem v neki recenziji zasledil informacijo, da gre za bivši Q5, sem album ob prvi priložnosti nabavil. Prvo poslušanje me je pustilo precej hladnega. Ne ravno bleščeča produkcija sprva res težko navduši, a z vsakim naslednjim poslušanjem je vtis boljši.
Nightshade igrajo pravoverni heavy metal, ki se giblje nekje med Metal Church in Armored Saint, vokal pa na trenutke spominja na Saxon. Produkcija je, kot sem že omenil, kaki dve desetletji za časom, a po večkratnem poslušanju postane kar všečna. Komadi so precej kompleksni in delujejo nekoliko garaško ter zelo iskreno. Album je zelo razgiban in na njem najdemo prav vse: od hitre saxonovske Lucifer’s Angel do fantastične bojevniške balade Stand And Be True, za katero bi Joey DeMaio prodal dušo. Vrhunec albuma je mid-tempo metal himna Strange Aeons, sestavljena iz dveh delov – prvi del je instrumental v slogu zlatih časov Metallice (The Call Of Ktulu meets Orion), sledi pa še isti komad v vokalni izvedbi in kar ne morem se odločiti, katera polovica je boljša.
Kadar nabavljam zadeve iz podzemlja, največkrat tja tudi sodijo. Stand And Be True je izjema, gre za odličen metal album, eden boljših, kar sem jih slišal v zadnjih letih. Če ste ljubitelji Armored Saint ali Metal Church, zagotovo ne boste razočarani – najnovejši album Nighstade je za razred ali dva boljši od vsega, kar sta oba omenjena banda posnela v zadnjih petnajstih letih.

Matija G.