S španskim kvintetom Noctem sem se prvič srečal leta 2010, ko so nastopili kot prva predskupina velikanom norveške black metal scene Gorgoroth v Ljubljani. Takrat so med drugim promovirali studijski prvenec Divinity, ki je izšel leto dni prej, celoten nastop pa je name pustil dokaj pozitiven vtis. Čeprav se takrat nisem odločil za nakup ponujene zgoščenke sem vedel, da bodo enkrat v prihodnje ponovno križali mojo pot.
Dobro leto dni kasneje sem dobil priložnost recenzirati njihov drugi studijski album, ki nosi naslov Oblivion. Marljivost Špancev me je presenetila, saj med obema izdajama ne ležita dosti več kot dve leti, nekoliko manj pa me je presenetila vsebina (beri: glasba). Čeprav v preteklem času od koncerta do pisanja teh vrstic nisem imel priložnosti (iskreno povedano: tudi želje ne), da bi spoznal omenjeni prvenec, so mi nekje v zameglejenem spominu ostali podobni vtisi, ki so se kasneje izoblikovali pri poslušanju Oblivion. Noctem igrajo na hitrosti temelječ black metal, ki so ga obogatili oziroma pomešali z elementi thrash in death metala. Ideja je sama po sebi »stara kot Peca«, zato je vprašljiva le še njena izvedba. To pa bom nagradil z oznako: izredno solidno. Na Oblivion je dejansko vse na svojem mestu, vse je v lepem redu, nič ne izstopa – kar pa zna biti včasih težava. Ker plošček premalokrat preseneti oziroma dejansko ne ponuja nič pretresljivo novega, tudi glasbena izkušnja izpade kot takšna: »Aha, zelo dobro. Ja, tudi fina ideja. No, to sem pa že nekje slišal. To bi bilo morda boljše, če bi naredili nekoliko bolj po svoje ...« Resda bi bilo boljše, če bi Noctem tu in tam kakšno stvar naredili bolj po svoje, če bi svojo glasbo začinili s kančkom španskega temperamenta in bi zgolj skušali oponašati mrzle atmosfere skandinavskih »vzornikov« (Noctem med drugim dostikrat spominjajo na Dark Funeral). Tako bi morda blackmetalsko srce ob vsaki pesmi večkrat naredilo kakšen preval, namesto tega pa se zahvaljuje z aplavzom sede. Solidna zahvala za »izredno soliden« album enajstih pesmi (vključno z instrumentalnim introm).
Album se torej prične instrumentalno. Popol Vuh je pompozen uvod, ki sicer spominja na druge skandinavske velikane, in sicer Dimmu Borgir. Sledi The Arrival Of The False Gods, black/thrash rušilec in eden izmed osebnih favoritov, ki ga popestrijo predvsem thrasherske kitare, vzdušje pa nekoliko pokvari nepotreben kitarski solo. Sledita dva povprečna komada v podobnem stilu, nakar je na vrsti še naslednji rušilec Invictus, ki pa je bolj deathmetalsko obarvan. Na komadu Unredemption je band s klaviaturami poskušal razbiti monotonijo, kar mu je tudi uspelo, zaradi česar bi jih brezskrbno lahko uporabili več.
Do zadnjega komada Noctem nadaljujejo v solidnem slogu, ki ga prekine fenomenalen, trinajstminutni Oblivion. Komad je razdeljen na tri dele. Prvi je ubijalski black metal biser, nekakšna mešanica vsega, kar odlikuje nemške Endstille. Nato se black metal za štiri minute umakne atmosferiki, ki spominja na letenje NLP-ja, komad – in s tem album – pa se zaključi v tipični Noctem maniri z darkfuneralskim pridihom.