Kaj je zdaj to, so se power metal bandi naveličali snemati hitre skladbe z double-bassom? Posploševal na celoto ne bi, ampak po Stratovarius so sedaj še Nocturnal Rites izdali album, ki je v celoti odigran v srednjem tempu.
Čisto se double-bassu niso odpovedali, še vedno ga uporabljajo in s tem tudi dosežejo večjo raznovrstnost znotraj posameznih skladb, ne gre pa za tiste klasične double-bass skladbe. Čeprav se vse giblje v srednjem tempu, so Nocturnal Rites našli dovolj manevrskega prostora pri pisanju aranžmajev, tako da ima vsaka skladba svojo identiteto. Od ostalih najbolj izstopa epsko obarvana Cuts Like A Knife, kjer se surov vokal Naglfar frontmana Kristofferja Oliviusa pojavlja kot uspel kontrast Johnnyjevemu vokalu. Drugod pa gre za dobro kombinacijo pestrih trših riffov, lepih melodij in hitovsko naravnanih (Fools Never Die je njihova najbolj »hitovska« skladba do sedaj), zelo spevnih refrenov. Pomembno vlogo pri celi podobi albuma igrajo atmosferične, občasno popovsko obarvane klaviature, ki jih vseeno držijo bolj v ozadju. Nasploh se zdi, da so se tu bolj osredotočali na samo atmosfero kot v preteklosti.
Album z izjemo kakšne skladbe čisto pri koncu drži enak nivo kvaliteto skozi celotno dolžino, Nocturnal Rites so ponovno opravili svoje, kot se od njih pričakuje.

Matjaž