The Spirit Never Dies je split izdaja dveh velikih, če ne celo največjih, slovanskih pagan black metal bandov, ki sta si pot do slave utirala z originalnim pristopom do glasbe na eni strani in politično sporno držo ter izjavami na drugi strani. Z leti so politično obarvane teme in besedila počasi izginila z idejnega obzorja obeh bandov, ostalo pa je zanimanje za zgodovino lastnega naroda in seveda poganstvo. S tematsko menjavo pa se je (kot logična posledica?) zamenjala tudi glasbena osredotočenost, saj so melodije pri obeh bandih postale spokojnejše in zvok čistejši. Na podlagi številnih podobnosti med obema zasedbama je bilo torej samo še vprašanje časa, kdaj bosta oba poganska velikana združila še več moči kot na splitu Eastern Hammer in posledično ponudila več glasbenega materiala na skupnem nosilcu zvoka.
The Spirit Never Dies otvorijo Ukrajinci z že poznanim introm, ki na plano prikliče krike vojakov in trobila, ki pozivajo k borbi, ter tako ustvari za band značilno, a ravno pravšnje vzdušje za naslednja dva komada. V skladu ali v slogu, kakor želite, zadnjega studijskega albuma The Voice of Steel imamo opravka z dvema bolj ali manj rokerskima mid tempo komadoma, kjer je dvojni bas boben v glavnem uporabljen le za ustvarjanje podlage. Namesto agresije in hitrosti so v ospredju enostavne kitarske linije in tipični klaviaturski zvoki, značilno rokovske pa so tudi kitarske solaže. Toda Східний злам (Eastern Breakdown) v drugi polovici ne uspe več povsem brzdati konjev, zato za kratek čas udari tudi s polno močjo in nas tako spomni na starejše čase. V tej zvezi nam z večjo mero samonadzora postreže В кайданах часу (In Shackles of Time), ki rokovske elemente meša z industrijsko obarvanimi klaviaturami, baladno vzdušje pa skorajda deset minut vleče do konca in pri tem niti malo ne dolgočasi.
The Spirit Never Dies se nadaljuje z drugim introm, ki tokrat prihaja iz Poljske. Stik z Graveland sem izgubil tam nekje z albumom Immortal Pride ali Creed of Iron oziroma najkasneje z Raiders of Revenge, dejansko pa nikoli nisem bil velik sledilec tega banda. Iz tega razloga tudi težko rečem, kaj točno pričujoči trije komadi, ali bolje rečeno dva komada, pomenita za diskografijo Graveland. Je pa več kot očitna ena druga stvar: uporaba akustične kitare in godal. Skupaj z ostalimi klasičnimi metalskimi instrumenti sta ustvarjena zvok in vzdušje, ki se ju še spomnim iz bandovega ustvarjanja okoli leta 2000 in bi ga deloma lahko pripisal številnim drugim folk metal kompozicijam. Na dotičnem splitu dajejo Graveland poudarek na počasnih rokerskih melodijah, ki pa imajo dovolj izrazne moči, da tudi po zaključku odmevajo v ušesih. Edina slabost bi bila močna podobnost med obema komadoma, s čimer Ice Maze in The Last Dawn ponujata sila podoben pogled na svet.