Marsikateri metalski privrženec se verjetno zdrzne, ko zagleda nalepko založbe Deathwish Inc. Razlog za to je verjetno ta, da omenjena založba slovi predvsem po mlajših bandih, ki v svojo glasbo tako ali drugače vnašajo opaznejše elemente hardcore panka in se hkrati v večini primerov požvižgajo na »old school« zvok. Tisti, ki jih slednje ne gane že kar tako iz principa, vedo, da ima/je imela omenjena založba pod okriljem kar nekaj zelo kakovostnih zasedb, in Belgijci Oathbreaker so gotovo ena izmed njih.
Rheia za Oathbreaker predstavlja opaznejšo spremembo v zvoku v primerjavi z njenim dolgometražnim predhodnikom Eros|Anteros in še bolj očiten razkorak s prvencem Mælstrøm. Verjetno bi bila oznaka »post-black metal« kar primerna za to, kar na Rheii band predstavi. Album s pogostim rahlo melanholičnim pridihom je poln prehodov med mirnimi atmosferičnimi deli, pospremljenimi s clean vokali, ter udarnimi pasažami s polnovrednim black metal kričanjem. Ravno razpon vokalistke Caro Tanghe je tisti, ki daje skladbam neko dodano vrednost, ki band tudi opazno razlikuje od drugih vsaj na prvi vtis podobnih zasedb. Zlasti v višjih clean vokalnih delih me pogosto spomni na vokalno izvedbo Julie Christmas, v nižjih vokalnih legah pa se sem ter tja prikrade tudi temačnejši pridih v stilu Chelsea Wolfe, medtem ko black metal shriek zveni skorajda povsem samosvoje. Osebno se mi zdi, da vrhunec albuma napoči pravzaprav prehitro, in sicer že z drugim komadom Second Son of R., kjer do izraza pride vse, kar Oathbreaker premorejo. Skladbe, ki sledijo, so sicer k sreči še vedno na zelo visokem nivoju, žal pa predvsem v zadnji četrtini oziroma zadnjih dveh komadih vse skupaj rahlo razvodeni. Relativno sodobna produkcija ploščka je sicer dovolj subtilna, da skladbam ničesar ne odvzame in jim omogoči, da se pokažejo v svoji najboljši podobi.
Zdi se, da Oathbreaker kljub vsemu posedujejo sicer še kar nekaj neizkoriščenega potenciala, s katerim celo mislim, da bi lahko postali »next big thing«, hkrati pa dokazujejo, da je tudi v ekstremnem metalu prostor za »female-fronted acts«, na katere se je še do nedavnega gledalo kot na izstopajoče izjeme in ne kot na neki običajni (četudi manjšinski) pojav. Skratka upajmo, da bodo Oathbreaker vztrajali in se tudi razvijali dalje na enak način.