Nekoč tipični scenski predstavnik založbe Limb Music, ki je imela pod svojim okriljem celo kopico drugorazrednih in težko prebavljivih melodičnih in power metal bandov, je s svojim drugim albumom pokazal, da nikakor ne sodi v to kategorijo in da ne gre še za enega izmed nepotrebnih »Stratohellohammerarcticaray« klonov.
Z Medievel Olympos Mons še ne dosegajo kvalitete vodilnih zasedb evropskega melopower metala, z dobro odigranim, ambicioznim, na trenutke še preveč klišejskim izdelkom pa dokazujejo, da bi ob ustrezni podpori založbe lahko postali tudi širše sprejeti in po poznanosti dosegli rang kakih Freedom Call. Tudi s slednjimi bi se našla kakšna povezava – to najbolj leti na zelo pozitivno naravnano ozračje, na številne vesele melodije, ki nehote spominjajo na nemške veseljake (prva albuma) in zaradi ne tako velike količine kiča še bolj na svetlejše trenutke njihovih rojakov Axxis. Olympos Mons ne odkrivajo ničesar novega, a v glasbo so vnesli dovolj lastnih idej, zrelosti in kompaktnosti ter si izoblikovali svojo identiteto, kar mnogim scenskim kolegom povzroča veliko problemov. Epsko obarvane himne, ki predstavljajo večino albuma, so dovolj raznovrstne, energične, dinamične, v večini odigrane v hitrejšem tempu ob močni podpori double-bassa, vokalist je dober (najboljši v srednjih tonih), ni sicer prva liga, kitarsko delo je tipično za pripadajoči žanr, ob izdatni klaviaturski spremljavi, ki v določene skladbe vnaša rahli folk filing, pa bodo na svoj račun prišli tudi ljubitelji pompa a la Rhapsody, Blind Guardian. Klaviaturski aranžmaji zaradi omejenih možnosti niso vedno najbolj prepričljivi, včasih dajejo občutek »cenenosti«, ne pa nadležnosti in odvečnosti, so pa tudi dovolj raznoliki in še zdaleč ne vedno klasično simfonični. Bolje od povprečja, še ne dovolj za skok med najboljše, a vsekakor obetavno.

Matjaž