Nebo brez ptic je drugi studijski album ruske pagan metal zasedbe Oprič, ki je od ustanovitve leta 2005 izdala že tri splite; prvega z ukrajinskim bandom Kroda, tj. Volčja zvestoba (Волчья верность, 2005), drugega z Ukrajinci Čur (Чур), tj. Ognjeni cvet (Огнецвет, 2008), po prvencu Brezmejni sever (Север Вольный) leta 2010 pa še en split s Čur ter z Belorusi Piarevaracien, tj. Trojstvo (Триединство, 2012). Naslovnica aktualnega albuma skupaj z naslovom označuje čas pred in med zimo, ko ptice selivke zapustijo deželo in za seboj pustijo le golo zimsko nebo; zatorej črna silhueta žerjava na naslovnici. Super ideja za konceptualni album, vendar je dejanska uresničitev zamisli v zvoku žal na bolj majavih tleh.
Produkcija ploščka ni povsem zadovoljiva, vendar je dojemanje čistosti odvisno predvsem od poslušalca, saj je nekomu ljubša čim bolj izpiljena, spet drugemu bolj naravna oz. umazana produkcija; Nebo brez ptic je kompromisno nekje vmes. Band nadaljuje s prepoznavnim ruskim oz. slovanskim zvenom, ki je značilen za večino vzhodnoevropskih pagan oz. folk metal skupin (Temnozor, Kroda, Svarga, do neke mere tudi Kalevala in Arkona). Besedila so v ruščini, kar se mi zdi super, je pa band najprej objavil angleške prevode pesmi brez ruskih originalov, kar mi izpade dokaj bizarno. Resda gre za kar pogosto prakso med bandi, katerih jezik temelji na cirilici, za negovorce ruščine pa je to pogosto edina možnost odkrivanja vsebine besedil. Prepoznavni znak banda je že od samega začetka globok in debel moški glas, v preteklosti Radoslavov (ex-Temnozor, Shexna), od leta 2008 naprej pa Panov, ki se tudi na drugem ploščku izmenjuje z nežnejšim ženskim petjem. Na nekaterih komadih je prisoten tudi harsh vokal, vendar ga je definitivno premalo. Glasbena podlaga pesmi sicer ne predstavlja nič posebnega, na trenutke je celo precej nenavadna oz. zveni tuje (vsaj za moje uho), kar pa ne pomeni nujno nekaj slabega. Osebno bi si želela več temnejših pesmi v stilu Jok (Плач) s prvega splita, vendar so bolj veseli komadi s precej disharmoničnimi melodijami flavte in violine enostavno prevelik del identitete Oprič, poleg tega v živo verjetno pustijo večji vtis na publiki. Četudi ni šlo brez nenavadnega eksperimentiranja z melodijami in ritmi, pa naj bodo to groteskno zveneče klaviature v pesmi Svetla smrt (Светлая смерть) ali pa orientalske melodije žalejke v Začarani snežni metež (Ведьма-метель), je na albumu tudi sicer nekaj zelo poslušljivih pesmi, na primer Reka Sit (Сить) ali Začetek zime (Первозимье), na katerih prijetno spevna flavta dopolnjuje pevčev vokal, ki je kot žalostna odslikava puste zimske krajine. Zaradi pravilnih harmonij in bolj klasičnih ritmov je na ploščku še najbolj tradicionalna pesem Preroški (Вещий), kot njena protiutež pa nato mnogo hitrejša Kmalu, kmalu! (Скоро, скоро!) za konec vzbudi občutek nemiru in neučakanosti pred pomladjo.
Simbolika ptic oz. njih odsotnost se kot rdeča nit vleče skozi vseh sedem pesmi, bodisi predstavlja odsotnost življenja bodisi hrepenenje po toplini, dejanski ali metaforični, kar je zopet stvar interpretacije. Podobno je tudi z glasbo, saj Oprič niso nujno za vsakogar, niti med ljubitelji folk ali pagan metala. Nekomu bodo nenavadne melodije ter vokal šli takoj v uho, drugemu sčasoma, komu tretjemu pa morda nikoli.