OverKill are back. So kam odšli? Pravzaprav ne. Pred dvema letoma sem zapisal, da so edini, ki se nikoli niso ukvarjali z zunanjimi faktorji ali »artističnimi« izleti. Po trideset in več letih konstantnega ustvarjanja pa se stvari, logično, tudi v letu 2012 niso spremenile, če že, pa so se spremenile (še) na boljše.
OverKill ne poznajo izraza »filler, slaba plošča«. V sedemindvajsetih letih od izdaje prve, legendarne Feel The Fire in ostalih klasik iz osemdesetih pa so tu podcenjene in spregledane stvaritve iz obdobja 1993 – 1998/1999 (ki jih preverite, če jih ne poznate!): I Hear Black, W.F.O, The Killing Kind, From The Underground And Below ter izredno pomembna Necroshine. Slednjo je Blitz posnel medtem, ko se je boril z rakom. Plošča je bila posneta 1998/1999 in s tem, ko je Bobby preživel, je simbolično dokončno preživel devetdeseta tudi thrash in nakazal novo (v bistvu ponovno, feniksovo) rojstvo, rojstvo otroka, ki je danes v najstniških letih in cveti. Ampak kaj lahko se zgodi, da bo s koncem srednje šole prišla sprememba, kot pri toliko »metalcih« (sicer optimalno za naravni izbor) in thrash bo zopet potonil; pri polovici bandov, ki so nastali pred nekaj leti, se je to že zgodilo … Mogoče je celo bolje tako. Če naredim hitro primerjavo, ki mi po glavi sicer bega že nekaj let: leti 1999/2000 zapišimo kot 1979/1980, 2003/2004 se je thrash začel vzdigati (1983/1984), 2007/2008 (1987/1988) je bil na vrhuncu, tudi v Sloveniji smo to občutili, zdaj smo leta 2012 (1992), thrash pa je nazaj iz aren in festivalov v roku štirih let (1988 – 1992, Monsters of Rock, 1991 Clash Of The Titans itd.) v underground potonil prav konec tega leta in v 1993 (konec Metallicine dve leti dolge turneje, Pantera seveda ni všteta). Ne pozabite, zgodovina se ponavlja (z razlogom). Vrnimo se k OverKill.
Ploščo odpre rušilec v maniri zadnje plošče: daljši, raztegnjen komad, z veliko menjavami ritma, imenovan Come And Get It. Po intru, ki se gradi do zenita, komad odpre tipični OverKill »r'n'r meets NWOBHM style« riff. D.D. ve, kako se stvarem streže. Med komadom zajadrajo v piratsko-nemške vode Running Wild, kjer ob takšnem riffu Blitz ustvari Acceptovsko ozadje »ooooooo, pojmo vsi«. Zanimivo in nikakor škodljivo. Plošček se nadaljuje z daljšim ubijalcem, Electric Rattlesnake, ki bi pravzaprav mogoče celo bolj učinkovito odprl izdelek kot Come And Get It. V Wish You Were Dead Blitz skozi oči morilca nekaterim osebkom pove kaj si misli o njih, bluesovski Black Daze pa prav prijetno pritiče v sredini. V Save Yourself, Old Scars – New Wounds itd. Blitz govori o sebi v preteklosti (Got a lot of mouth for a Jersey white boy, Beat the drum, now you've gone too far, Drag it out, eat it up, enjoy, old wounds, brand new scars), All Over But The Shouting pribije zadnji žebelj v krsto, v sanje pa nas popelje odlični umirjeni D.D. Verni bas instrumental. Verni kot vedno izstopa v samem miksu, človek je definicija thrash metal bas zvoka, zares vedno odličen zvok pa se perfektno poveže z nikoli preveč umetnimi bobni, ki so, roko na srce, zadnjih deset let eni izmed bolj »naravno« (a kljub temu digitalno in s triggerji) posnetih na prav vsaki plošči. Rezek Blitzev vokal je poleg basa zaščitni znak Overkill zvočne sheme OverKill, ki se ni nikdar spremenila, le nadgradila.
Delujejo po principu Iron Maiden, veliko je ponavljajočih se vzorcev, a ravno v tem je čar. So ponavljajoči, v kontekstu, a nikakor kopirajoči se. Prav zato sem albumu namenil cel mesec poslušanja, preden sem se lotil besedila, ki ga pravkar berete. V preprostosti je čar in tudi kompleksnost določenih linij, ki se razvije(jo) šele po mnogih poslušanjih in OverKill so eni izmed takih. Eni izmed nesmrtnih, čistokrvnih, odločnih, brezkompromisnih in tistih, ki, najpomembneje, nikoli, res nikoli ne razočarajo. In Union We Stand!