Po slabem desetletju, ko je izšel odlični dvojni Live & Loud album, se je Ozzy, oziroma Sharon odločila, da je čas za naslednji koncertni album. Dan D je bil tokrat 15. februar v prestolnici sogostiteljice svetovnega nogometnega prvenstva, Japonski.
Live At Budokan je enojni CD, na katerem je v dobri uri moč slišati nekaj njegovih največjih hitov. Ozzy ni več v kategoriji Lemmyja ali Dia, ki na odru zdržita tudi do dve uri. Sex, droge (predvsem) in rock 'n' roll so ga veliko bolj utrudili kot prejšnja dva. Pa o tem raje kdaj drugič. Glavnino albuma predstavljajo klasike z legendarnih Blizzard Of Ozz in No More Tears, brez katerih si Ozzyjevega koncerta ni mogoče predstavljati. Potem je tu še Bark At The Moon, iz Black Sabbath obdobja seveda Paranoid ter That I Never Had, Junkie in Gets Me Through z zadnjega albuma Down To Earth. Presenetljivo je na albumu tudi Believer (Diary Of A Madmen), zelo pa pogrešam vsaj kako pesem z odličnega Ozzmozis, ki je neprimerno boljši od Down To Earth. Od prej omenjenih klasik obstaja veliko koncertnih verzij, medtem ko boste recimo Perry Mason, I Just Want You, Old L.A. Tonight in podobne zaman iskali na vsakem njegovem uradnem koncertnem izdelku. Res škoda, da jih ni na Live At Budokan.
Sama izvedba sicer ni tako izredna kot na Live & Loud, a vseeno zelo na nivoju. Drugega od postave Ozzy, Zakk Wylde, Robert Trujillo, Mike Bordin in tokrat klaviaturistom Johnom Sinclairom tudi ni za pričakovati.
Seveda bo vsak pri sebi presodil ali si bo kupil ta album ali ne. Pravi Ozzy fan si ga verjetno bo. Najbolje se bo album gotovo prodajal v ZDA, kjer se danes prodaja vse mogoče in nemogoče, na čimer piše Ozzy. Če pa morda še nimate njegovega koncertnega albuma, pa vam bolj priporočam Live & Loud ali Tribute To Randy Rhoads.

Matjaž