Leta 1990 so Paradise Lost stopili v svet metala z death metalsko orientiranim Lost Paradise. Petnajst let kasneje je na vrsto prišel album z obrnjenim vrstnim redom besed naslova prvenca. Kaj se je vmes dogajalo, je vsem dobro poznano, že v naprej pa se ve, da je med albumoma veliko več razlik kot le zamenjani besedi v naslovu.
Izbira takega naslova bi lahko bila le simboličnega pomena, lahko bi pomenila nek nov začetek, vrnitev h koreninam in še kaj. No, Paradise Lost so strast do trših zvokov v sebi obudili že na Symbol Of Life in tokrat gredo še nekoliko bolj v smeri proti Draconian Times, vendar kakšnih revolucionarnih premikov v primerjavi tu vseeno ni. Elektronika in sampli počasi izginjajo, klaviature so redkeje potisnjene v ospredje, zato pa tam dominirajo Aaronovi precizni riffi, Gregove melodije ter spet močnejši in izrazitejši Nickov vokal. Z načinom, s katerim ustvarjajo zanje značilno melanholično temačnost in melodiko, včasih celo spominjajo na Icon ali Draconian Times. Lahko bi rekli, da čustveno intenzivnost in atmosferičnost tistega časa kombinirajo z rockersko/metalsko neposrednostjo in himnovskimi refreni. Izbira »plesnega« Forever After je nekako logična za prvi single, a ta ne kaže prave podobe albuma in še zdaleč ne njegovega najbolj zanimivega dela. Don't Belong, For All You Leave Behind, Spirit in doomersko obarvana Over The Madness so naslovi, ki jim bodo Paradise Lost fani veliko raje prisluhnili.
Paradise Lost so svoj kreativni vrhunec dosegli že desetletje nazaj, svojo najnižjo točko nekaj kasneje, sedaj se nahajajo v pozitivni sredini s tendenco navzgor in v tej smeri naj tudi nadaljujejo.

Matjaž