Četverica Francozov je sicer še sila nepoznana in v zdajšnji sestavi obstaja šele od začetka leta 2013, sami pričetki skupine pa segajo vse tja do leta 2005. Med leti 2008 in 2012 je bil sam projekt pravzaprav v nekakšnem mirovanju, a se je vse skupaj nadaljevalo, ko so po dolgih letih piljenja izdali svoj prvi EP (Ce que dit la bouche d'ombre, 2013), na začetku letošnjega leta pa še split izdajo s skupino Unru (Paramnesia/Unru). Razlog za tako pozno izdajo se skriva za pretirano ali še boljše, vsaj napram mnogim sodobnim stvaritvam, smiselno potezo dolgoletnega zorenja. Sedaj v manjši meri ostaja skrb, da se ne bodo spustili v pretirano hitenje, da bi zamujeno čim hitreje tudi nadomestili.
Album Paramnesia zaznamujeta le dve skladbi (IV in V) in nadaljujeta nekakšen koncept iz prejšnjih izdaj, saj sta na EP-ju komada I in II, na split izdaji pa še III. V mnogočem je to zaporedje tudi moč občutiti kot nekakšno smiselno nadaljevanje prejšnje skladbe, z dolgometražem pa je vsa stvaritev zaplavala tudi v intezivnost »koraka dlje« in v čistejšo produkcijo, saj sta prejšnja izdelka vseeno bolj »raw«. O samih besedilih pravzaprav ni moč povedati ničesar, ker jih skupina niti ni razkrila. Njihove emocije je tako mogoče spoznavati le skozi večplastno kričanje, ki pušča dobro mero vsakokrat novih interpretacij in ima pravzaprav s tem toliko večji razpon (z)možnosti za spontanost na odrskem nastopu. Kot je mogoče govoriti o svobodi interpretacij glasbe, je prav tako podobno z impresivno naslovnico ploščka, za katero je poskrbel kar sam bobnar, ki stoji za Businessforsatan.
Dve pesmi se mogoče zdita malo, a se skladata z močno tradicijo prekooceanskega atmosferičnega black metal žanra, ki se kiti s francoskim priokusom in se na daleč izogiba kompleksnosti quebeške scene. Svojstven pečat je prikazan z vokalom, ki me že vse od pričetnih prisluhov prepričuje, da se ne morem izogniti žanrski označitvi kot nekakšen yowling atmospheric black metal. Pa preden se vprašate, od kod ta označba – recimo, da so trenutki, ko določenemu enostavno postaviš zaznamek, od katerega se kasneje nikakor nisi več zmožen ločiti. Slednje govorim z vidika, da sem plato zaužil(-val) že pred meseci in se je po tistem nekaj časa sploh nisem taknil. In sedaj? Še ob vsakem poslušanju zapelje v svoje svetove, ki so zapacani z obskurno domišljijo, zavijajoče kričanje sicer nima petelinje moči kot pri Austere ali utesnjujoče kot depresivneži tolikih imen. Paramnesia kriči agonijo bitke, slo in pohoto po udeležbi bojevanja, mogoče kar nujnost kakršnegakoli nadaljevanja. Ponavljajoči kitarski in bobnarski ambientalni predeli se krožno vračajo nazaj k poslušalcu, vedno znova in znova, in pravzaprav se čuje kot vedno hitrejše brzenje po pesmi. Prehod iz IV na V ima sicer vsaj nekakšen intermezzo, a se sicer nadaljuje v podobnem smislu, zato vsaj iz ene strani ni izrazitejšega vidika za »dvonaslovni album« in mu s tega stališča primankuje več raznolikosti znotraj samega sebe. Sem pa še vseeno v delnem razcepu, saj se komada kljub temu slišita stopnjevano ali pa je fantom le uspelo uprizoriti zvokovno varko, ki te popelje v vedno bolj epsko norenje, vse tja do konca, in pravzaprav še naprej (po koncu). Razlika med prvim in drugim naslovom je vsaj v tem, da ima nekaj več mirnejših delov, in zadnji intermezzo pripravi na veliki finale, ki se konča postopoma in brez nenadnega konca, tako nekako kot megleni/dvomljiv filmski zaključek. In ja, potovanja s Paramnesio se zdijo kot sprehodi čez postapokaliptično mesto, prekrito s poprhom – vsako odstiranje zastrtega namreč navdaja z novimi podobami in občutji, kjer je tehnični vidik zanemarjen zavoljo doze brez x-substanc.