Poltema. Groteskni diabolični reliefi, ki se v plesu senc zdijo živi. Premik v kotu in oduren glas, ki zagrči: »Penitenziagite! – Kesajte se!« Greh je bil storjen, a kranjska zasedba se prav nič ne kesa ali se ga sramuje, pač pa ga v lično naslovnico zapakiranega izdaja in razdaja med ljudstvo, kesa pa se lahko vsakdo, kdor ga ne bo sprejel razprtih rok in … ušes.
Humanity Galore je namreč sveži in tudi prvi pošteni dolgometražni izdelek skupine Penitenziagite, ki sicer že dalj časa krevsa po slovenski metal sceni. V času enajstletnega obstoja so postregli že z nekaj obetavnimi demo izdajami in obilico razvratnih koncertnih nastopov. Pričakovanja po slastnem glasbenem zalogaju so zato temu ustrezno skakljala po oblakih.
Pri prvem posluhu je album Humanity Galore deloval izredno enotno, lahko bi rekel, da so se pesmi pri ne dovolj pozornem poslušanju prelivale ena v drugo. Pač death metal z obilico groove ritmov in udarnimi verzi. A prvi vtis je bil zavajajoč in površen. Ko so namreč možgani prešli v resonanco, ki jo je povzročalo podzavestno headbanganje, se je razkrila resnična narava glasbe. Seme, ki so ga pred četrt stoletja zasejali Incantation, je tu zraslo in se prelevilo v cvet, ki ga oprašujejo še raznovrstne ostale primesi, od death/black riffaže do tehničnih prehodov in že omenjenih modernejših groovov ter sporadičnih breakdownov.
Tako album otvorijo črni in mistični riffi, ki se lahko postavijo ob bok samemu Luciferju (od Behemoth), nato jih seseklja tehnični prehod, zatem pa skladba odrožlja naprej z rušilnostjo tankovskih gosenic. Vokali so mogočni in razločni in z inštrumentalom ujemajoči se, saj odsekane verze še dodatno podpirajo kitarski poudarki (ali obratno), bobnarski stampedo pa medtem razuzdano odblasta v neznano. Navdušijo tudi nekatere subtilne in subliminalne podrobnosti, kakršen je katarzični osrednji del pri Cleansing, uvodni bas solo in melodija, ki popelje na Path Lain In Shadows, ultra melodični solo med Dictation, prav tako pa tudi orientalski pridih, ki začinja dele zadnjih dveh omenjenih skladb. In če se vam kdaj zgodi, da se boste v življenju znašli pred zaprtimi vrati ali pa ne boste vedeli, kako prebiti led z neko osebo, vam odgovor ponuja rušilec Fire Makes Way.
Ko je tudi zavest absorbirala vse glasbene elemente, lepo povezane med seboj, lahko zaključim, da je Humanity Galore odličen album, ki ponuja dovolj kompleksnosti in prikritih podrobnosti, da nudi tako užitek ob meditativni kontemplaciji kot tudi udaren tempo in divje ritme, ki ženejo k žurerskemu čupanju ter moshanju. Kot se je izkazalo, začetni vtis ni nakazoval na enoličnost, pač pa na enotnost izdelka, ki je posledica trdne glasbene ideje in vizije, ki jo Penitenziagite suvereno izpeljejo skozi celoten plošček.