V času, ko se zdi, da so žanri, ki se prepletajo s progresivo v porastu povsod (samo poglejte, koliko je prog rockerjev, ekstremnih prog zadev, prog elektronike itd.), prihaja do strahu, da se bo scena toliko nasičila, da bo težko ločiti kvalitetne bande od nekvalitetnih. A vsaj tu se zdi, da tak strah ni toliko utemeljen, saj prav izraz »prog« vsaj malo navdaja z upanjem, da bo stvar res inovativna. Takega strahu pa ne boste užili ob poslušanju albuma The Incident zasedbe Porcupine Tree.
Poznavalci (med njih se ne štejem, a vseeno) veste, da gre za enega izmed projektov izjemno zaposlenega Angleža, Stevena Wilsona, ki je življenje popolnoma posvetil glasbi. Porcupine Tree se je pojavil konec osemdesetih in ima prav zanimivo zgodbo, za katero vam priporočam, da si jo preberete na Wikipediji ali njihovi uradni strani. Izdali so več kot pet albumov in širše množice usmerili vase z odličnimi albumi In Absentia, Deadwing, Fear Of A Blank Planet in seveda The Incident.
Porcupine Tree so na nek način podobni Opeth, s to izjemo, da koketirajo s tolikimi žanri, da je skorajda neverjetno. Pa ne na moteč način. Je to progresivno ali ne, ne bom debatiral. Je pa vsekakor nekaj, kar Porcupine Tree da identiteto in omogoča, da skupina izstopa v sceni.
Porcupine niso rock, niso pop, niso metal ali pa grunge – so vse to in nič od tega. Poenostavljeno rečeno: Porcupine Tree uspešno kombinirano najboljše od prej omenjenih žanrov. Imajo dovolj temačnosti, da se ob njih My Dying Bride zdijo rojstnodnevna zabava petletnika in njegovih prijateljev. Imajo dovolj tehnike in masivnosti, da jim v prid kimajo Meshuggah in dovolj zanimivih »twistov« in riffov, da jim z odobravanjem postrežejo Cynic ali pa Mastodon. So »popish« v oziru določenih segmentov struktur in so »prog« v smislu albumov, ki so več kot to. So izziv, so pot in so skupaj z vizualnim vidikom skorajda cinematična doživetja. Za poslušanje Porcupine Tree je treba imeti širokega duha.
In prav to se izkaže pri albumu The Incident, ki je nastal kot posledica Stevenovih raziskav raznih človeških incidentov. A Steven ni ostal hladen preučevalec: reportažam o prometnih nesrečah, nasilju ipd. je dal izjemno oseben vidik in temu človeškost. 55 minut dolg opus The Incident predstavlja pot teme in svetlobe. Riffi, solaže, akustični deli, klaviaturske igre, sampli, raznoliki ritmi ipd. peljejo poslušalca na pot refleksije o življenju, kjer nič ni samoumevno. Steven Wilson, Richard Barbieri, Gavin Harrison in Colin Edwin, ki so vsi izjemno izučeni in odprti glasbeniki, vas bodo popeljali na včasih mirno in lepo vožnjo, ki se bo nato končala z nevihto in prometno nesrečo. Mirnim delom sledijo udarni in obratno. Včasih je The Incident nežna roka osebe, ki ji zaupate in vas boža z vso ljubeznijo, nato pa je udarec, klofuta, ki boli, da bolj ne more. Brezveze se je poglabljati v detajle, vplive. Če pogledate celotno sliko, je tole tako dobro kot zadnja plošča Opeth ali Mastodon – ne morda toliko heavy, ali pa vsaj ... heavy ... na drugačen način.
The Incident se ne da poslušati v kosih. Treba ji je prisluhniti od začetka do konca. To je pot, ki se ji je treba popolnoma posvetiti. In te na koncu tudi nagradi. Ko je konec 55-minutnega opusa, si zarolaš še drugi CD, Remember Me Lover, kjer so štiri izjemno dobre pesmi, a so postavljene ločeno, ker po mnenju Porcupine Tree ne sodijo v koncept prvega CD-ja.
Album The Incident ni za vsakega (pa naj bo to popoln neznanec ali pa Porcupine Tree sledilec) – stvar je zahtevna, kot žanru pritiče. Marsikoga bo odbila, a le redke izjemno bogato nagradila. In v tem je njen največji čar. Brezčasno!

Ivan